V zgornjem postu je tolk failov, da se sploh ne bom trudila odgovarjat 

tole:

No, bom s temnim poudarla, kaj me zmotilo:


Kaj bolj jasno?

...

Ok, naj ti bo, ker se mi da... Ni vsaka oseba taprava. Ne mi rečt, da se ti z večino ljudi dost dobro razumeš, da bi z njimi preživel preostanek življenja (oziroma vsaj načrtoval to)? Jaz zase vem, da večina ljudi, ki jih poznam, ni primerna niti za 1 teden dopusta skupi preživet.
Drugi del pa vem, da si se hecal, ampak je vseeno žalostno, no. (beri zgoraj, zakaj)

well, we will just have to agree to disagree.

ne gre za iskanje popolnega. dejstvo je, da se z niti enim (ok, enim) tipom do sedaj ne bi videla dolgoročno. pa nisem malenkostna. hec je pač v tem, da ti to, da se zadovoljiš z manj ("pa sej nama je v bistvu fajn skupaj pa rada se mama" bullshit), prinese več težav kot koristi. S tem ne nardiš usluge ne seb, ne partnerju. Govorim iz lastnih izkušenj. Če s partnerjem nista kompatibilna nista. Ne zdaj, ne čez 5 let. Prilagajanje? Ja, do določene mere. Če en kadi, drug pa tega ne mara, lahko pač stopi ven na čik in ne kadi v pričo partnerja. Če pa se en vidi na raziskovalni postaji na antarktiki, drug pa v zgornjem štuku od mamice v domačem kraju, je pa nekaj drugega. Da o čist bolj vsakdanjih stvareh kot so vrednote, pogled na vzgojo otrok itd sploh ne govorim.
Pa ni mi treba kr vseh ljudi sprobat ( ), za ene že brez pol letnega zmenkarjenja vem, da niso zame.


dej nehi s takimi, da to še kdo ne prebere. itak je že dost tega, da se ljudje zaljubljamo v to, kar bi naš partner po naših merilih lahko postal, ne pa kar dejansko je.  Pol mamo pa punce, ki pizdijo čez fanta, ki gre s tipi na pir, namest na balet z njimi.


Kaj jemlješ in ali lahko dobim še jaz? _{(fucking hippies. They piss me off)}