2. SPEV




    V hiši kraljevi je zbrala množica višje se stopnje,
gnete se títul ljudem: so plemiči, vitezi, knezi;
mize noben se ne brani, postala je paša za zrkla.
    Ločeno dali vilinkam so razno rastlinstvo zeleno,
zelje in repo ter peso, na sredo sladkì motovilec,
druga pa družba uživa v krompirju in mêsu vsevrstnem.
    Ravno za kônec pa glavni je kuhar, robat in debelkast,
stlačil tolstega vépra na sredo jédcev požrešnih.
To jih močnó vzveselí, lotíli dobrot so se hlastno.
    Prvi grižljaji krstili želodčno so tábulo ráso,
kò jih prekine zla vést, glasník da se bliža na konju.
Tega nesrečnega slà odvedó nemudoma h kralju,
vès je krváv v obràz, mu teló je v kričeči rdečini.
Naglo izprašajo gà, na severu kaj se dogaja.
On pa govóril je slepo, ponavljal je ùmirajóči:
»Konec svetá. Naše dežele je konec. Poguba.«
    V istem trenutku nekdó je močnó zakríčal v dvorani.
Sladko so hrano dišečo izpridili ščurki gnusôbni,
z vepra so gliste se ’zvile, v solati razvili se polži,
tisti, brez hišic, ogabni; rdeče-rjavi lazárji,
slinarji, studni škodljivci; s krompirja zleteli so hrošči.
Fóbija zgrabi ljudí, strašnó jim je šlo na bljuvánje.
    Eden baronov pomembnih izvlekel je sabljo morbidno,
svètle oči izgubile so barvo, postale so bele,
kakor da kakšen demón, nasélil bi dušo mu čisto.
Skočil je plemič do ljubke kraljice, prebodel ji grlo,
hladno ostrilo zalila je gosta, boleča škrlatnost,
Lórelëi se zgrudi po tléh, mehkôbni obraz je umiral,
zlati, košati lasjé so padli na hladno kamenje,
krí ji togo rdečí in maže beline čistočo.
    Kralj v silovitem je šoku, nemudoma zgrabijo vraga,
davijo glavo mu v tlà; Adónis ob Lórelëi je brhki,
ta mu izdihne v naročju, da v jok se požene okó mu.
    Naglo zahteva odgovore; Lana pa reče vilinska:
»Dušo je temu tiranu zasedel demón grozoviti.«
    Kralja pa nič ne zanima, pograbil sekiro je gorko,
nesel jo daleč navzgòr in v sunku zagnal jo v barona.
Teža zagrize se v trup, razpoči oprsje se krhko,
uliva se reka krví, škrlatí ki dvorano temačno.
    Množico resnost objame, saj tisti so, dalje sedeči,
mislili, dà gre za trik, a zdaj so spoznali resnico.
    Nekega važnega vódjo, mnogih vojakov pastirja,
hrabrega v vojnih razmerah, začnè črvičiti jedko.
Z udi grenkó plahutá derèč strahovladne glasove,
trebuh navzvèn se razkolje, ’zgrize ga kačasta riba,
ídiacánthus fascíola, glòbokomôrska nesnaga.
Gnojne očí so na pecljih, usta z zobmí so prežeta,
ostri kot britev so tí in hlastájo v brezkônčni maniri.
Trup ji je črn in sluzàst, na zadku so tanka rezila;
takšni groteskni izrodek z mesòm se naslaja človeškim.
    Ravno takó, kot žé generala, je tudi ostale
strašno skelelo v želodcih; pogín jim prede usoda.
Z ust jim krastávo splazíli so studni se goži kraljévi,
kače, strašljivo temačne, vmés so zelenkaste lise;
drugim pa spet koralni so gadi grla dušili,
ti so lepljivo barviti, rdeče-modro-rumeni.
    Eden nesrečnikov mnogih dušèč se je zgrudil na mizo,
tu ga dočaka hroščád; glistovje, ščurkovje, čričkovje.
Travma zagrabi vilinke, polžnina ko sprija obràz mu.
    Gnusna, groznà gomazád navdala mu kožo je mehko,
s ust pa še sili kačovje; v žužkovju se utaplja ubožec.
    Glasno zavpije Lanièl, vsèm ki še niso prekleti,
naj iz palače gredó in res jih je dokaj zbežalo.
Kralj je pograbil hčér, a ženo je moral pustiti.
    Zunaj pred belo palačo prežela nebó je mrakôta,
dèž se napravljal je z njé, a vendar le-ta se ni javil,
pač pa je gmota mrtvih golobov popadala v slapu.
Tolkli so ptiči ljudí, nosíli jim novo tegobo.
Vsi preživeli so v grenkem afektu in v trpkem neznanju.
Kaj jih napada? Od kód? Kako se ubrániti grozi,
srepi razjedi nenadni, ki peha jih v Stêrcus podzemni?
    Vtem so nasule na mrtve golobe neštete se muhe,
vónj da se širi gnijóč in udarja v nósnice s silo.
    Zadaj na vsèh pa so strehah vrane krakále v krohôtu,
kòt da je zlò jim v zabavo, kot dà je destrúkt jim v užitek.
    Mesto je v jedkem preplahu, jih grizla je črna magija;
krikov je polna metropola, v mlaki morbidni je šoka.

    Tàm pa na bližnjem je hribu zrla v knjigo Meduza,
brala iz nje je pogròm, preplavila s srhom je Móllis.
Z njo je vsa horda demónska, seje ki smrti turobnost.
    Mrki so vragi nedavno bodala nosili nad sebe,
kò je nastal bil razdòr za zemljo, seve, med plenilci,
zdaj pa združeni sò pred mestom, ki koplje se v zlobi.
Takšni so vodje demonov, stojijo ki v tuji državi:
    Grozni Meduzi štrlele iz glave so kače ogabne,
gádna je njihova koža, sluzasta ìn predebela,
grdo so vsè se ovijale, hlastne so glave jim strašne,
gnetejo se med sebój in slinijo z ust se bljuváje.
    Gnojna je koža vorlokinje, črne čarovnice srepe,
gnilo razpada ji vsà, da rane še komaj vzdržuje,
golša ji raste gangrenska, visí ki z vratú ji odurno,
guba pri gubi grozotno ji daje obličje zgneteno,
gobe kòt če bi rasle nekjé iz stene prevlažne,
gnusen pa šè se izcédek bi lepil po zidu odpadno,
gárjavo takšna je koža glavne gangrenov, Meduze.
    Gárasto raskav poglèd je vsakogar v kamen spreménil,
gnojna če tó je hotela, hitro da hrabri umrejo,
glístavki plen so prelahek, to vélika prednost je v sporih.
Gladke so črne očí, kot zenica ena so v jezi,
gíbljejo sem se in tjà, nikoli ne trenejo skupaj.
Glavo ji nos je izkrivljal, enak je krompirju, ki gnije.
    Gleda iz ust ji smradú zobovje špičáto, izvito,
gobec pa jezik groteskni z nešteto boléznimi polni;
glas je grgráje gagljáv, da komaj se sliši ga bistvo;
grize uhó poslušalcu, da hitro želi si tišine.
    Grozna Meduza bilà je hčerka Gorgóne boginje,
génesis kò dokončan je, nàmreč pojavi se ženska,
gôvor ki njen je užalil deo temè in pa ôgnja,
gròm je z jezika bučal ji zóper črnobnih stvarnico,
grobo zato spremenila najvišja Diano je milo;
gripa strahote potlèj izkrivi v pošast jo groteskno;
Górgone hčer so zato klicáli Gangréna Meduza.
Grênko služíti ji mora odtlej, vodíti najgrše,
grešen ker njen je odziv, ko zadnja je možnost še dana:
gnezdo je kač ji v lasišču, zdàj jo izpraša Gorgóna,
glórijo čè ji nakloni, Diana pa vztraja pri svojem;
gade zato pomnoží ji boginja in kožo izpridi,
grbo na hrbet ji dá, izkrívi obràz ji prelestni;
grča kot najde če sè v leseni deskì na sredini,
grdo da s tem jo kazí, da daje lepoti pozabo,
grávis da njen je dolór, četudi se les ne oglaša:
gnusno takó je navdala Diáno Gorgóna boginja.
    Gròb je Gangréni tedaj bil milosti polna rešitev,
gaj, ki jo reši tegòb, a muka še nje ne preneha;
gardo je svojo dobila vojakov, gangrenov živalskih,
grad je dobila in moč neizmerno ter znanje vorlokov;
grb zato je nosíla na rami, vžgan mučenikom.
Grešna Gangréna, Gorgóne groteskno-grčáva gniloba,
grlo je vedno vodíla po knjigi àli po krogli,
grofu da Workonu vidi prihodnost àli pomaga
grozo izviti v zemljó s čarobnimi reki magije.
    Gnojno je njeno telo oklepala halja predolga,
guba se tèmna ji toga, vsà je v črnini grozote;
griža da tam se razlega, kjer ôna postopa po zemlji:
gnusna takó je Meduza stala na bližnji vzpetini.
    Njèj je ob boku bil desnem, Dárgol, Dúrusa vodja.
Dolgi so črni lasjé štrleli s čelade bohotno,
dáleč za vrat, ki dŕžal je glavo masivno na mestu.
Drzen poglèd je temán, da se vidi napetost v obrazu,
delajo gube se v čelu, kot vedno da jezno bi gledal,
daje kar znamenje zlà; tákšni bili so vampirji.
    Del je bil ustnic presúh, kot zmeraj da kri bi rabíle;
dêbel težak je oklèp nosílo telo mu robato,
divje ker bil je narave, divji ker v mislih je srepih;
dihal je skozi svoj nos, kot nekdo ljudí če smrčal bi.
Dlakava roka nosíla je sabljo, to smrti orodje,
druga pa ščit drží, ki daje mu važno obrambo.
    Ducat nožèv krŏg pasú se sveti v temè mesečini,
dušo ki levjo razkriva, ta polna je sile nasilja;
divje kòt če se ôrel v íktični íhti napada
dol prŏti tlòm zapodí; dáje instinkt ga morije,
daje ga lakote bès, gnèv da sprosti se naposled;
dòkler ujame da plén, lákoto dà poteši si,
dòkler odnese da s kremplji dušo živali v podzemlje:
divja tako je zla misel Dárgola, silnega vodje,
Dúrusa temnega prímasa, grozne države sejalcev;
dál da dodobra ob ves si je pas zlĭh nožev krdelo.
Drzni tako je bil Dárgol stal na bližnji vzpetini.
    Njemu ob boku je desnem Thórax, Stêrcusa vodja.
Tank kot težák če bi vozil po blatni zemljì bojevito,
tega ustavit’ ne more niti deževna krajina,
tega ne more ustaviti niti gomila vojakov.
Tudi če mnogi odšlí bi uničit, kar ni uničljivo,
tudi tedàj móralo iti pogledat bi v brezno
tisoče vrlih junakov, padlih za svojo državo;
tèmni ker bil velikan jih v sili bojà ugonobi:
takšen je Thórax vampir prijezdil na konju strahotnem.
    Tàm na vrhu se sveti čelada, ki krije vso glavo,
skrbno zakriva obličje, ki mnogim meglè je uganka.
Težek bil nosil je ščit, ta čudež je vsèh rokodelcev,
tone je tehtal bil v masi, tega ne dá se zdrobíti.
Tanka je črta ob robu, temno-rdeče je barve,
tava ki v krogu okoli na sredi do vidnega znaka,
ta je simbol Stêrcusa tèmnega, krajne vampirske;
tód ki se kaže kot vran, temán kot črno je oglje.
    Thórax je nosil oklèp, podobno kot Dargol robati,
toda on sam še bolj je herkúlsko-atletske postave.
Topo je ostro orožje, udari v njegôvo ko silo,
tŕdo odevo bojevno, gôrko ki svita se s trupa;
tŕhlo je tujcev orožje, udari v oklepnik ko želvji,
tŕpka je misel vojaka, z njìm ki bojuje se vneto,
trudno napada v nemoči; Thorax pa – ta se bolj brani,
tŕmast da vsak je rivál; tŕn pa naposled ga zbode;
trôhe da niti oklepniku zlušči ne z močnega ščita:
takšen je Thórax vampir, ki stal je na bližnji vzpetini.
    Njemu ob boku je desnem Amánda, prelestna v črnini.
Sveti se črni oklèp ji v odblesku ognjà plapolánja,
stopi iz konja črnà, ji tèmni lasje valovijo,
skoraj do popka štrlé, razgalja ki divo vampirsko,
skupek teh làs bil našel si pot okoli je čela,
spuščal okoli se lica, spuščal okoli ramén se,
spuščal okoli se prsi, zavijal vzdŏlž trebuh naposled.
    Sladek bojevni nadèv je komaj zakrival intímo,
skoraj so gôle roké, železo le v njìh se zajeda,
skoraj so gôle nogé, oprema le v njìh se zavija,
skoraj je gôlo teló, železo le dojki objema,
sàj izrezljan je zlăt vzorec okoli se njiju prilegal,
slednjič okrog pa vratú zaključil je bujno celoto,
spet pa bil pústil hrbèt odprt je pogledom predrznim.
    Spodnji je del bil oklepa lagodno ovijal ji tempelj,
stêgno s straní je krasil, zajedal je v krogu se v njega,
s tem da nastane okrasek, svètlo ki kožo ji tlači;
stópa kot nekdo če v krog in vsakič zavije navznoter,
slepo hiti naokoli, da manjša se krožnice mera,
slednjič prispè pa na sredo, v center krožišča zablode;
spleta enako se vzorec Amandi na stegnu prebelem;
stranska pa srečata dela v križišču nad bujnim se zadkom,
spuščata potlej se dòl, le v sredi da skrije se ánus.





   

3. SPEV




    Množica jè preživelih krénila dalje ob reki,
Lániël lè je ostala, odšlà na vzhòd je nevarni.
Noge jo silno bolé, ko v rahlem je teku hitela.
Misel je polna ji žalosti, polna vprašanj nerešljivih.
Kdo jih napada? Zakaj? Zato ni hotela še iti.
Tèmno nebo je biló posuto z oblakov mračino,
splòh se ni vedelo, dan ali nóč če po času je pravem.
    Daleč v daljavi pojavil se dim je z dreves nebogljenih,
pot nadaljuje Aurora, prispè do Egerije v ognju.
Del je dežele že ves zoglenel, v pepelu je sivem.
Blizu se slišal je krik, lomíle so sablje se srepe;
gledala boj je Laniela, zrla je s svoje zasede.
    Bíle vilinke Egerije z vojnimi sò se volverji,
ti ki so vdrli iz vzhodne strani, a s severa Workon.
Zdaj je biló ji vse jasno, demóni so zdrúžili sile:
srepi sejalci, vampirji; in divji lajkani, volkovi.
    Že je želela junaško oditi pomagat vrstnicam,
vendar tedàj se pojavi vampirjev bombástičnih gmota,
ti zapečatijo temno usodo krajini pepela.
    Padel odpòr je vilinski, se trume valijo v podzemlje.
Ranjena v boju je tudi Emánuël, prva enakih,
toda pustijo živeti začasno jo smrti sejalci.
    Trije prijezdili vodje na konjih so temnih strahotno.
Prva sestopi na tla Amánda, prelestna v črnini,
vidi sadiko na tleh in stopi do njenega cveta.
Črni so nohti nje prstov počasi spolzeli na rožo,
ves ovenel je bil sad, nemudoma shiral je v bóli.
Druga sestopi na tla Meduza, gangrensko gnusobna.
Srh je iz duše ji vel, navdajal je z grozo ostudno.
    Tretji sestopil na tla je Workon, zloba v osebi.
Šel je do vodje Egerije, rekel ji gadne besede:
»Ti bi ùgonobíla naj mene, to res mi je smešno,
hej, Amanda, tvoja prerokba je zmotna, kajnèda?«
    Diva pa reče vampirska: »Gorgona nikdàr se ne zmoti!«
    Vtem se zasliši vilinko, ki dé pesimistično misel:
»Kaj vendar čakaš, zli Workon, opravi že svojo ogabnost.
Siliš v države ne-tvoje, v Stêrcus pošiljaš nedolžne;
mnoge, ki sploh ne vedó, kdo si tí, kaj šelè da bi oni
tebi hoteli škodíti, ko vendar tí si škodljivec!«
    Reče ji Workon v odgovor: »Ah, Emanuéla, edhélta,
tebe čaka, da veš, poguba še hujša od smrti!«
    On se umakne modró, pristopi pa gnusna Meduza.
Gleda vilinko groteskna, začudeno reče ji misel:
»Ali ne boš, Emanuéla, zaprla očí kot vsi drugi?«
    »Ne, ne bom,« ji kratko odvrne pogumna v obupu.
    Hčeri Gorgone tedàj zažarele oči so turobne,
vilo navdal je občutek zahrbtni, jo grabijo krči,
roke so težke postale, mravljinci v telesu so celem,
komaj premika še ude, bolí jo telo nebogljeno.
Dlan je postala ji trda, v kriku zaključi se muka,
vsà ko je kamen postala, umakne se gnila Meduza.
Krik je še vedno v obrazu podobe vilinske v kamenju,
Workon pa udari po njèm, da zgrudi težak se na zemljo;
tréskoma trči ob tlà, razletí na mnoge se drobce;
smrtna bledôta Auroro navdá, da zaprla je veke,
ni si želela, da to bi uzrla, zato je skleníla,
hitro zbeži da propadu, izvedela zlà je povode.
    Vleče po blatnih se tleh in maže si kožo vilinsko;
slišala jék je kričanja, pogleda prek’ kamna v neznanju,
vendar se hitro obrne nazaj, ji misel je v šoku,
duša ji vsa je strohnela, padel obràz ji je v grudo,
črni lasje so postali, gorí ji jeza v osrčju.
Jedko izvlekla je sabljo, namočila v zemljo jo temno,
gleda jo v psihi umrli, jo znova pritŕdi ob pas si.
    Že se odplazi nevidno do padlega blizu sovraga,
njemu odvzame še mèč in dvoje bodal nabrušênih.
Prime za uzde vampirskega konja in ta jo usliši,
sprejme na hrbet jo svòj, narahlo kopita so tekla.
Vila usmerila dir narávnost je v skúpino vragov,
ti ki jemali so čast mladenki v blatu ostudno.
    Bije ji srce močneje, vsak čàs jo uvidijo zlobci.
Ona pa vranca požene hitreje v naletu srditem,
zdaj jo uzrejo vampirji, a čisto je blizu vilinja,
s sabljo zamahne strahotno, goltanec prereže demónu.
Drugi bil ves je iz sebe, potegnil rezilo je ostro,
vtem pa zadéne ga puščica, sprožil jò samostrél je
z ròk temačne Aurore, visel ki ob konja je sedlu.
Stopi iz konja bojevna, napade jo tretji vampirjev,
sablja zapela je gorka, a hitro se znašla je v srcu
zlega sejalca, sovraga; četrti da že jo napade.
Ta je vzdŕžal bolj dolgo, po tretjem pa sile zamahu
ves mu želodec je v kŕvi, zgrudi se smrti sejalec.
Peti in zadnji vampir, njih vodja, poklical že prej je
zlobne gangrene tu blizu, ki jedli so v miru kosilo.
Tù preseneti jo zombi, Auroro, a ta se umakne,
pošlje grotesknika v Stêrcus in z njim še dvá hudodelca.
    Gledal edini še jè vodja vilinko ob strani,
njen je poglèd se usmeril bil vanj, je poln ji strahote,
poln ji je blata s krvjó, dvignila sabljo je diva
daleč nad svojo glavó, usmeri konico v vampirja.
Ni se premáknila silna, počaka, napade da zlobec,
tu da se vname dvobòj, enak ki po srepi je sili.
    Tleskata ostri rezili eno ob drugo nenehno,
sunek oplazi Auroro in ramo poreže narahlo.
Dvignila znova je mèč, z vso silo zvalíla ga v vraga,
ta pa podstavi ji sabljo, ne dá se sejalec grozote.
V tistem pa zlije vilinka hitrih udarcev krdelo
zlobnemu vodji petérice, pôtlej pa ta ji želel je
ostri zapičiti mèč v teló, a ona počepne,
mehki izjé mu želodec, sekunde so štete sovragu.
Zadnji je bil ji zamah nečasten, od rame do rame,
zgrudi oskrunjen se trup vampirju na zemljo, vso blatno.
    Osem demónov ležalo je mrtvih pod njenim orožjem,
zadaj za hrbtom pa gôrel je gozd Egerije mrtve,
to je uvidela vila, ki plen je bilà zlim sejalcem,
prav tako v blatu je gnusnem, ponudi ji roko Aurora,
sedeta konju na hrbet, odjahata v grozi nemira.
Zadnjič obrne se šè bojevna in gleda pozabo,
gleda krajíno v plamenih, umrla država je Apis.

    Vódila vranca Laniéla je daleč na jug, vse do morja,
ôdpre poglèd horizonta se njèj in sopotnici njeni.
Ladje uzreta v daljavi in eno, ki ždi še v pristanu.
Gruča vneto se vriva, vsakdo želel je na barko,
vendar premalo biló prostora za vse je na krovu,
mnogi zato so ljudje borili za mesto se važno.
Eni želeli so gòr, drugi odrivajo vstran jih,
tretji pa spet so kričali, da hočejo svoje najbližje,
ti ki ostali so zadaj na kopnem, a oni drugjé so,
rešeni so, ali pàč, izgubili so svoje rojake.
    Ladja odtrga od kopna svoje nogé zasidráne,
gledajo jò v obupu, ti, ki ostali so zadaj,
ena, edina rešitev le nekaj je metrov pred njimi,
roke z vso silo hoté dotakníti se barke lesene,
blizu tako je, blizu, a vendar spét takŏ daleč.
Mnogi so padli ljudjé v morjé ob pomolu kamnitem,
drugi pa gledajo ladjo, kako jim odhaja v modrino;
sije obup jim v očeh, spoznali pogubo so svojo,
upanje vsè jim usahne, v nemiru togote duhá so.
    Novi konflikti zavró, požene se v dir Laoniéla.
Jezdi do množice bližnje, uzrè jo gomila razgretih.
Mati ugleda deklè, ki jezdilo z vilo je bôjno,
njeno zakliče ime, se našlo je, prej izgubljeno.
V tistem ugleda Aurora v množici Tímiën vilo,
skoči iz konja sedlà, približa se svoji vrstnici,
gleda ji lice mehkó; se našlo je upanje krhko.
    Rekla je resna Laniela, da zgrinja vokalov se gmota:
»Tímia bojna, reci, jè še kdo s tabo se rešil?«
    »Mlade vilinke že prèj rešíle so z eno se ladij,
plujejo te ki na sever, daleč od zlobe nemira.
Mi le smo tukaj ostali, usoda nam zlo je storila,
bôse pustila, v zanke zašila, pekèl naredila.
Tvoje obličje je prazno, poglèd ti je mrk in grozoten,
duša se zdi, da je mrtva, kje so bojevnice višje?«
    Reče Lanièl ji boleče v odgovor: »Padle so v boju.«
    Zadaj se vname prepir, jezí se nékdo na slugo:
»Ti si kriv, da veš, da tukaj ostali smo v breznu!«
    Mož zmajesrčni bil temnih je làs, ki vihrali so v vetru,
težke so rjave očí, v njih sije mu jeza kričeča,
jeza, nastala z obupa, ker upanje vsako usiha.
Črne, mrščeče obrvi gubajo čelo mu potno,
srd mu prebiva v obrazu; ni mlad, a tudi še star ne.
Nosil je kóžuh robat, odevo umrle živali,
vse mu krije teló, varuje pred zime ostrilom,
burjo ustavlja rapidno, valí ki na širnem se morju.
Spodaj so čevlji okorni, spletêni so s trdega usnja.
    Hrust je pograbil šibo, srdí na usodo se hudo,
to pa prenesel na slugo, začel ga je tolči kot osla.
    Mož blagosrčni je dokaj starikav, razcapan in shiran.
Sivi lasje so močíli se v blato ob gnevu nečastnem.
Ostre udarce trpí gospodarja, slepega v mislih.
    Zdaj se oglási Aurora in reče možate besede:
»Stoj, prenehaj z neumnim ravnanjem, ki srž mu je kriva!«
    Vrne v odgovor ji jeze vršilec, lomilec lomastni:
»Kaj pa naj ženska vé o kazni za tega barbara?«
    »Več kot si misliš, tiran, navdajaš ki z grozo nemira!«
    Mèč je potegnil robatež, usmeril ga v vilo temačno,
ona pa naglo umakne ostrini hladne se sablje,
hitro izvleče rezilo, se vname konflikt nepotrebni.
Silnež udarja kot nòr, ubrani mu vse Laoniéla,
on je kot mêdved, je ôna kot vôda; tekoča, deroča.
Tleskneta trdi bodali še zadnjič se v orgiji boja,
pade ostrilo na tla; še òn se spotakne ob kamen.
    Sablja je vile na grlu mu, lêžal krvník je na zemlji.
Reče besede mu diva, prekrita ki z blatom je temnim:
»Tvoje ime mi povej, da vem kdo nasprotnik je slepi.«
    »Óxus, Ómanov sin,« odvrne ji mož hudodelni.
    Kane v obratno spet smér: »Sèm Laoniéla vilinka,
hči Gabriéle,« umakne lasé, da se vidijo uhlji,
»tam iz Egerije cvetne, zdaj mrtve v prečrnem pepelu.
Jezen si, vidim, Oxus, a nè na služabnika tukaj,
niti ne name; pač pa na zlobo sejalcev strahote,
ali mordà na tó, da čaka te slaba usoda,
ladje kò so odplule edine s pristana pred tabo.
Videla sem,« in obrne poglèd na ljudi dobrovóljno,
»množico z juga drvečo in potlej njih barke ošabne,
to je rešitev, vam rečem, z njimi odplujmo na varno!«
    Oxus smeji se ironično, reče naposled pa tole:
»Naj si razčistim, hočeš da mí napademo tiste,
nam ki so kaos prinesli, ki nèpremagljívi so borci.
To je isto, kot jagnje če vpadlo v vólčji brlog bi,
smešno, ko vendar je jásno, volk da plenilec je srepi,
ovca pa plen je nemočen, življenje je kratka ji pesem.«
    Že mu odvrne Aurora, prekrita z blatom pozabe:
»Skúpina smrti sejalcev se večja ganíla v napad je,
manjša je zadaj ostala, na ladje da pazi skrbeče.
Tukaj je naša priložnost, obrne obràz da usoda.«
    »Kaj pa misliš storíti?« vpraša jo Oxus nestrpno.
Déne mu vila temačna: »Pojavil načrt se mi ta je...«
    Tam na drugi pa strani, v Egeriji, polni pepela,
vidijo grdi vampirji osmérico padlih na zemlji,
vsem je vrat bil prerezan, začudi se vodja odprave:
»Reci, sledilec, kdo je bil, kóliko, kam le odšli so?«
    Vrne vojak mu besedo: »Zdi se, da èn je bojevnik
z vsemi opravil tu v blatu, a konja zajahala dva sta,
južno gredó sledí kopit, ki začnejo se tukaj.«
    Gleda medtem Laoniéla na jugu vampirje ob ladjah,
polno šotorov je v sipki obali, iz bark narejenih.
Plazi po tleh se tihôtno, kot zemlja je blatna ji koža,
z njo je še dvajset prvakov, vse pa je ljudstvo ostalo
zadaj na varnem, jim Oxus je vodja, ki čakal je vneto.
    Vstopi Aurora v šotòr, spali so smrti sejalci,
pošlje jih hitro v podzemlje, pokliče izbrane prvake.
Platno odstranijo naglo, z vrvmí ovijejo ladjo,
vlečejo težo lesá, zmoči da premec se barke,
končno pa vsa je morjú, zaslišali hrup so vampirji.
Vodja se dere na glas: »Na ladje, vi polži, vstaníte!«
    Groze glasniki podali na hrbet so morski se v hipu,
urno pograbili vesla in udarjali v morske bregove.
Ravno tako so vesláli prvaki z Auroro vilinko,
vendar njih barka je manjša, a dokaj je hitra v valovih.
    Rekel medtem je voják vampirskemu vodji ponižno:
»Primus, plujemo, oni in mi, v čerí ŏstre skale,
to mi je čudno, zakaj njih barka drvi do pogube?«
    »Kaj se bojiš!« odvrne mu vodja. »Veslajte mi dalje!
Mi smo vampirji, mí ne bojimo čerí se špičatih!«
    Tam na drugi pa strani je Oxus povedel vse ljudstvo.
Níhče ni branil več ladij, ki šè so ostale na kopnem.
Vkrcali vsi so ljudjé se, prijeli za vesla robata,
tolkli so v morsko modrino, premakne da les se masivni,
rahlo po vodi drsí; a jadráli v obratni so smeri,
šli so okoli čerí, ki ena posebej izstopa,
dviga se gòr kăkor stòlp, kot gora je sredi zaliva.
Vsakdo, ki plul je na desno od nje, gledé na obalo,
barka, četudi je močna, razbije na skalah se manjših,
sèm so pluli vampirji, ki klestijo v slano mokrôto.
Oxusa ladja pa – tá navigira daleč okoli,
ostrim da kamnom se ogne, obkroži da goro zaliva.
    Vneto drveli medtém so sejalci do ladje Laniéle,
blizu so tóliko že, lahko da izstrelijo točo,
ostro deževje z nebá, zle puščice, mnoge goreče.
Vname se ladja vilinke, a vendar veslači so mirni,
dalje veslajo, naprej, zadéne v skalovje jim barka.
    Zdaj so izvlekli ostrila prvaki vilinski in ljudski,
trčilo z bočne straní je plovilo vampirjev nasilno,
mnogi se v njih zakadé, tólčejo z gorko jih sabljo.
Dèsko pograbi Aurora in vname jo z ognjem žarečim,
vrže na krov jo sejalcev, obé da sta ladji goreli.
    Šestkrat vampirjev je vèč kòt pa ljudstvenih prvakov,
ti so zráščeni v gmoto, tèžki jih ščiti držijo
skupaj v tvorbo enojno, bok ki ščiti vsej barki.
Toda sejalcev je več, prevesi se zmaga v korist jim.
Skoči zato Laonièl na sovražno lesovje igrivo,
suče svoj meč grozovito, pela je sablja ekstazo,
grozno naslado krví, škrlatí ki mórje peneče.
Smuka Aurora okrog, ugonóbit’ noben je ne more,
vso si pozornost lastí, pritegníti želi zle vampirje,
manj da bilo bi jih pôtlej v napadu na njene rojake.
    Vendar pa grenki je bòj odvzel vse človeške prvake,
Tímiën lè je še živa, ko znova je vila na krovu.
Rekla je tù ji v obupu Timía, svetlà črnolaska:
»Zbéži, Aurora vilinka, zastonj da ne ugasne mi duša!«
    Gleda Lanièl jo v solzáh, skoči z gorečega lesa,
zgoraj pa jasna bojevnica v zádnji spopad gre pogumno.
Pet je sejalcev odšló z njò v podzemlje temačno.
    Krhka, lesena se gmota dveh preplêtenih ladij
koplje v plamenih grozečih, nesramno ki hlastajo hlode.
Mnogi skočíli so v vodo, premnogi potonejo v brezno,
tja v Sináje kraljestvo, v globine, kjer manjka svetlobe.
    Ladja medtem je priplula Oxusa, vrlega vodje,
vse naokoli čerí, uvidi v daljavi jo vila.
Že se požene po vodi, tolče po njèj rigorozno,
vneto odriva jo vstran, sledijo ji smrti sejalci.
Res da jih manj je biló, a Lana le njim je nasprotnik,
takšno je v vodi razmerje, beží ko mladenka hudobcem.
    Vodja sejalcev je rekel, bučé da besede markántne:
»Plavajte, polži, povlecite v brezno jo temno, vam rečem.
Njé če ne boste privedli v strašno Gorgónino hišo,
sam vas potegnem na dnò, da utonete v širni globini!«
    Oxus je videl iz krova, kaj dogaja se v vodi,
vrgel debelo je vrv v sinjo slaníco skrbeče,
tu jo zagleda Aurora in plava do nje veheméntno,
prime drseči konòp, to videl je vodja na ladji,
hitro ljudem je velél, da nàj spet začnejo vesláti.
Les se premakne iz mesta, a zgrabi za nogo vampirus,
vodja sejalcev, Laniélo; drugi ostali so zadaj.
    Ladja zaplula je žé na morje odprto, vihravo,
zdaj da ukaže razpeti jadra Oxus voditelj.
    Spodaj pa bije se bòj med dvema prvakoma zadnji.
Grd je vampir bil na tem, povleče da vilo v globine,
ôna pa sproži bodalo, a prime ji roko sejalec,
sablja zleti mĭmo njega, zapiči se v barko trebušno.
Slednjič želel je robàn izpiti ji kri iz goltanca,
usta odprl je svôja, v njih sta zobá podočnjaka,
slepo hlepita po vratu, že skoraj sta našla želeno,
vendar pa vila ga sune s kolenom in gládis izvleče,
ta ki bil je zapičen v trebuh lesene pošasti,
slišal se krik je grotesknika, mèč ko napolni telo mu,
slišal se rek je vilinski vilinke: »Mórs est túa!«
Zgrudil vampir se gnusobni s sabljo je vrèd dol v globine,
hitro je daleč od pljuska, ker ladja drè po modrini.
Trup mu je tonil v pozabo in res je, da »smrt je njegova«.
    Vzpnè se vilinka po vrvici, morje opralo je blato
z njenega vsega telesa, povzpnè se na kròv zlatolaska.
Veter ji poje v laseh, zjasnílo se temno nebo je.
Tukaj je moč zle Gorgone pojenjala v svoji temini.
Gleda jo Oxus začuden in že se prikloni ter reče:
»Sinja boginja, oprosti za tisto na kopnem nevšečnost,
jàz ko napadel sem tebe, našo vodnico sijočo,
našo rešíteljíco, vilinko, bojevnico belo.«
    Kane iz ustnic ji rdečih besede božanske odgovor:
»Oxus, ljudstva poveljnik, ne skŕbi, je že pozabljêno,
srd ti je ánimus polnil, usoda bilà nam je grenka,
naša država je padla, a nàs še ni konec pod nebom.«
    Sabljo izvlekla je diva, drugo, ob pasu visečo,
reče Dalariji višji naposled izbrane besede:
»Svètla boginja, oprosti nam grehe nečastne in temne,
naj bo vsa slava s tebój, oprosti nam to kar počnemo.«
    Stopi do roba plovila in vidi prostrano modrino.
Spet je izrekla vokale, odpenja da gumb se besedja:
»Modra Sinája, sprejmi năs, slépe mornarje ponižne,
sem na hrbèt od vodá, naj nese nas veter kreposten,
daj nam valove prijazne, nikar nas ne muči osorno,
saj nam je muk že preveč, ne zmogli bi novih naporov.«
    Znova se k vodji obrne in dene: »Oxus, voditelj,
ali si vzel, kot sem rekla, živež s šotorov vampirjev,
ti ki so tàm ga pustili za nàs, da ga vzamemo sebi?«
    »Dà,« odvrne ji vodja, »tóda le kam bŏmo pluli?«
    Reče mu čedna Lanièl, besed da razcvête se roža:
»Nàjprej rahló na zahòd, nato pa dáleč na sever,
tja do otoka Labeje, ki del je Anvíla celine;
tàm mi nekdó je poznan, pomore ki mojemu klicu.«
    Jadra bila so napeta, se v njih zaletaval je veter,
boža ki vili lasé, lesketá se koža ji môkra;
v njò vsi strmijo ljudjé, ko smejí se jim širno prostranstvo
sinje enígme morjá, ki vabi popotnike vase.





Recenzije strokovnjakov so zaželene.