Laoniel - Prolog


Pesnítev zapòj mi, Christina, o máni Trojíce svetlè.
Njen spíritus išče substánco, vendàr je nikjer ne uzrè.

Neskônčna črnina temačnosti mrzle ji káne v očí.
Njen ánimus silni edini kot bit bivajóčega tlí.

Nabira si vígor, ki tvori se v jêdra žareče teló.
Okléne nabòj se je vôde, svetlôbe in ôgnja krepkó.

Namera nje blágor je: énsis mogočen, da vákuum strè.
Nje sila kipeča, da v céntrum se zbêre, da vánus predrè.

Nje lábor goreči, da ígnis zaneti, da glácies vrè.
Nje cása svetleča, da lúmen zasveti, da fóris odprè.

    Oglási se prva Trojíce, Sinája, boginja vodá:
»Ponêsla bom v níhilum móč, da izlije se sŕž po njĕj vsà!«

Oglási se druga, Dalárija, diva svetlobe milà:
»Ponêsla v mrakôbo bom svètlost, da večna temà se končá!«

Oglási se tretja, Gorgóna, boginja toplôte ognjà:
»Ponêsla bom v vánus esénco, se vótlost napolni črnà!«

    Vse tri so združíle se v Eno, se skupaj ovile krepkó,
v sredíci zabobnal eksplozije Véliki pok je močnó!

Trojíca mogóčnih delila mogôto je v ópus si nòv,
da únicum bôžje je mnóžice tvóril splŏh prvo nam snòv.

Fuzíja galáktike prvič ugledala lúč je svetá,
vesolje rodilo se staro, se prostor nikdàr ne končá.

In v níhilum rés je ponêsla se móč, da nam súče brez snà
okoli se luknje črné galaksíja, ki sŕž je polnà.

In rés se v mrakôbo ponêsla je svètlost, da radost zbudí,
osončja so vzklíla takó, da se vidi v prĕj črni temì.

In rés se je v vánus ponesla esénca, da vótlo polnì,
planeti so prvi nastali, na zémljo da stopijo vsì.

    Nató so si Vélike trí naredíle edinstveni svét,
le-tám da bi vladale ône, odšlè bi lahkotno živét.

Osónčje izbrale so módro, ugledale v njèm so krogló,
jo nágnile malo na stran; zapolníle ji kráterja dnó.

Je prva, Sinája bogínja, na krogli ustvarila čàs,
da têče kot ura, nenehno, a nìč se ne sliši ga glás.

Je druga, Dalárija, dala planetu obličje svetló,
da êna je plát nam vesela, a druga nam tárna črnó.

Je tretja, Gorgóna, božanski stvarítvi izžgala skorjó,
žareča ko krogla shladí se, spreméni se kamen v zemljó.

    Sinája božanska ponovno povzdigne milôbno rokó,
uvídi da nàmreč izmerno na zemlji je trdi suhó.

Vsa sila se zbere pri njèj, da vodóvje pokrije skorjó;
nastali so vsì oceáni, osóli jih Víšja nató.

Dalárija bôžja je videla, lúč da le sveti enà,
zató se odloči, da krogli popotnike trojne dodá.

Tako so rodile se lune; manjše, podredne lučí,
da vedno vsaj malo je svètlo, odbija leskèt se nam v trí.

Gorgóna božjà je uvidela, dà je vse polno vodé,
iztisnejo z njénih očí se ji lácrime, sôlze slané.

Je prva ji lácrima padla na séver, da kopno rodí,
je druga ji lácrima padla na vzhòd, da tam zemlja vzbrstí,

je tretja ji lácrima padla zahodno, da trdnost dobí,
četrta je lácrima padla na jug, da vodé razbliní;

a zadnja solzà ji utóne v sredíci, da króg zapolní.
Takó je nastalo vsĕh pét kontinentov ter néba straní.

In bil je lep dan in bilà je spet noč: s tem stvarníce uzró,
da krogle pravilno vrté se, po tirih pravilno tekó.

    Bogínje še vprašajo sè, le kakó imenuje se nàj
svĕt nòv, ki vrtí se krŏg njìh, prăv na nôvo nastal ki je zdàj.

Tako so skleníle najvišje: »Mu Véxillum naj bo imé,
naj v njèm si nenehno dobrôta in zloba brusíta rogé.

Naj sám uravnava si vrême, naj rane zaceli si sám,
naj sám se razvija in širi, edinstven’ nastane naj hràm.«

    Boginja je vsaka izbrala po èn kontinent, dă rodí
se osnova zakonov, vzbrsté da duhovnosti, duše kalí.

Sinája izbrala je séver, ker vedno bil tá ji je všéč.
Tako je skleníla: »Naj Détox bo njêmu imé in mrazéč

naj tá bo kos zemlje; ter Frígus mu drúgi nazív;
Amálija v njèm bo država, ki večne bo rime izlív.«

Dalárija vzela zahòd je, kjer zadnji se žarki iskré.
Tako je skleníla: »Naj Ánvilum zemlji bo tèjle imé,

a stranski naziv ji Exódus, po mêču, ki večno žarí;
bo králja predramil iz spanca, ki vodil bo druge ljudí.«

Gorgóna izbrala je vzhòd, kjer vulkanov je polno z zemljé.
Tako je skleníla: »Naj Lívidus grudi bo tèjle imé,

a stranski naziv Oriéntus, kjer sonca se lúč naj prižgè;
vendàr pa bo sila temnà jo zastrla, ko radost uzrè.«

    A kdó naj odloča o glavnem območju na sredi zemljé,
ki večji je kòt vsi ostali, mu nôge na jug se valé.

Vse trí zatŏ stópijo skupaj, kot êno so vnovič glavé.
Tako so skleníle: »Naj Néxus bo centru mogočnem’ imé,

ki sever in jug sta mu déla, in slédnji Merídies bó,
prav tisti, ki zméraj drugačen je, vedno izstopa južnó!

V sredíni ozemlju pa majhnem’ naj Nódus bo drugo imé;
vozlíšče, sredíšče; vănj vódijo sleherna póta grudé.«

Vsĕh pét kontinentov krepkìh je dobilo imena takó,
vsĭ zraščeni v êno so gmôto, ki ugreza navkróg se v krogló.

    Goreča Gorgóna bogínja je zadnjič zapela brhkó,
da vzklíla z zemljé so gorovja in hribi, ter griči rastó.

Zahodno se vzpnêjo višave: Janína, Testúdo, Ramón,
in Crúor ter Scyphus megleni, nazadnje visòk Oberón.

Na severu: Grávor, Granít, ti najvišji gorôvji svetá,
pa Nímbijski hribi mogočni in štiri gričevja nižjà.

A v Néxusu: Távijske gôre, še Cáudijske, dolge so té,
Adêrijski hribi višinski in Sípijske strme goré.

Zatem so rjoveli vulkani: zli Sêrpik z zahoda gorèč,
in Tímor ter Ríxor gorák, pa še Ótus ter Pálidus rdèč.

    Azurna Sinája boginja je zadnjič zapela sladkó,
z goróvij da zlije se vôda, potoki in reke tekó.

Korita se polnijo suha, iz strug že mokrôta kipí,
saj vôda je vsèmu osnova; lahkó da normalno živí.

Zahodno so reke ogrômne: Amáris in Flúmine tók,
nadálje še Móndije struga in črnega Sánguisa lók.

Na severu: Flágrija z Zíljo, ti véliki reki mrazà,
a z njima še Tóxina drzna, in glavna, Venálija zlà.

In v Néxusu: Kíntija bistra ter Ságmina južna, čistà,
Ardéna-Florêja in Vélla, je zadnja Placêrna bilà.

Največje jezéro je Véxilla Lókvijsko, v centru zemljá,
tja kámor vodovje odteka, ostalo pa v Flúktusa dná;

v to véliko morje z zahoda in juga, a druga morjá;
Amálijsko, Flágrijsko s severa, Nórdijsko; mrzla so vsà.

    Svetleča Dalárija diva je zadnjič zapela ljubó,
zemljà da požêne rastline, kisik da napolnil se bó.

Takó so nastale nižine, gozdovi in travniki vsì,
da zémlja ni mrtva, da raste; da živo zelênje cvetí.

Zahòd so gozdóvi krasili: Subtílijski, Vórtex, Bardák,
nižine pa: Móndijska, Xýmijska, Bítolska; Nóxijske mrák.

Na severu gòzd je Fidélis, Platánus in Décus košát,
nižine: Amalijska, Ríxijska, Flágrijska; kíp rek bogát.

In v Néxusu: Tílijski, Lókvijski gòzd, in Egerijski, góst,
nižíne pa: Ságminska, Tílijska, Cêrnijska; cvét je njĭh gòst.

Dalárija tudi uvídi, rastlina kisik da krepí,
odloči le-téga z ozonom da v zémlje orbito uloví.

Tako je bil Véxillum šírni dopolnjen v svŏj véliki réd;
pogoji življenja so péli, polníli z duhovnostjo svét.

    Naposled boginje so déle: »Z živálmi napólnimo zdàj
planet vsemogóčni, da tukaj živijo, si delajo ràj.«

Kislino deóksiribónukleínsko so vzele nató,
zapisale dedno so kodo in dale srž znanosti v njó.

Tvoríle so gensko zasnovo; sestavile celico vsó,
eno da v dvoje se cepi; da déli nenehno rastó.

Vse celice padejo v vôdo, zvrtí čăs Sinája naprèj,
naj sámo življenje uspè z evolucijo silno in glèj:

Sináji rodijo se ribe, ki vladajo širnim vodám,
Gorgóni rodijo se kônji, ki vladajo stepskim zemljám,

Daláriji nežni rodijo se ptíce, ki v zraku njim dàn
je prôstor obšírni letenja, se sélijo v njèm cĕli dán.

Tako so nastale vse drúge živali, ki ékosistém
je bìl jim območje, naj bívajo v njèm, se jedó, ker potém

veriga prehrane žvenkljá, saj močnejši dă šíbkemu róg,
ko sám pa umrè od starósti, zaključi življenja se króg.

    Nazádnje boginje so víšje ustvarile slednjo čudés,
nekôga, ki vlada Vexílla egêji; prišèl je z nebés.

Sinája izdólbe človeka, naj vsèh bo živali vladár,
naj z mislijo môčno se vzpenja izjemni plenilec, čuvár.

Po njéni podobi obé sta zrcalni njegóvi straní,
da léva sovpada mu z desno, a s trupa mu glava molí;

pa rôki in nôgi po dvé, sorazmerno celota stojí,
saj čè bi nekdó razprostrl si roké na levì in desnì,

od êne do druge straní bi prăv tóliko meril v dolgóst,
telesna kot njêgova jè; od glavé do peté; velikóst.

A čè bi razširil roké in nogé, mu začrta se króg
okóli trupà, ki, s središčem v popkù mu, prispè naokróg.

Ker nôge mu služijo hoji, ker nosijo trupa skelét,
konkretne naj bódo: enote si trí naj odmeri; če pét

bo vsèh jih biló; od popkà in do pête; navzgòr sta pa dvé
enoti od pêtih, drugače hrbtà se kostí vse zdrobé.

Takó kăkor êno naj tudi bo drugo načrtno dolgó;
od rôke koníc pa do srede trupà in od tù vzdŏlž nogó:

to bó pravokotnik zlatén, saj razmerje je zlati mu réz,
prav isto kot prèj od popkà do glavé in peté je zaréz.

Približno šestíca s štiríco, posebej deljivi z desét,
a točno šeststó osemnájst in tristó dvainósemdesét,

obé ki števili delimo si s tisoč, nató je rek téh:
da mále z velíko količnik je vélike z vsóto obéh!

    Tako nam Sinája božanska ustvari človeka čudés,
ki hodi naj òn po zemljíni, dopolni naj stvarstvo drevés.

Nabira naj sadje z zelênjem, mesó pa mu glavna je jéd,
a s silo ne bó mu uspelo dobiti teh mêsnih si skléd.

Naj s pametjo zvabi živali v pogíbel črnôbno pastí,
medvede ogrômne in tigre ter druge strahôtne zverí.

Naj dela izdelke z rokámi, se prsti razvijejo mù,
ker vsà se dejánja prăv z njími vrstijo v nenehnem tokù.

Naj člôvek bo zmeraj sposoben dobrote in črnega zlà,
saj eno bojúje se z drugim, on sám pa je sredi potá.

    Naslednja odloči se silna Gorgóna z mrakôbno voljó,
da vrsto si ôna ustvari ljudstvéno, čezmerno črnó.

Pošljè netopírja na zemljo, poišče človeka si dvá,
ugrizne ju zlì krvosés in s preklétstvom črnine navdá.

Vampírja sta prva nastala in zárod sejálcev gorjá,
splŏh prvič ljudem da krví zla bolezen okuži srcá.

Je vrsta temačnih drugačna od vrste navadnih ljudí,
močnêjša, bolj zlobna, vulgárno odúrna, jo svètlost slabí.

Bilí so podobni vampirji ljudém, a podóčna zobá
jim zrasla sta daljša, z vratú da se krí jim prelije v ustà;

utrè da si zób lăhkŏ pót do sladkôbe ožilja gosté,
in že poteší jim to žèjo, ki bode jih v srepo srcé.

Bilà je vampirjem ta krí zla sladica po jedi glavnì,
mesú, če le-tó je z živali, a raje s človeka kostí.

Sejalci so vsì agresivni, njih vedno je volja vojnà,
da nékdo z nekóm se spopada, da vláda vesolju vojská.

Jim nóč je zavetnica, lúč pa kot sablja boleča, gorkà,
a svètlo jih nè ugonóbi, ne zdróbi jih sveta vodà;

in niso nesmrtni, kot druge jih bôde rezilo vojné,
ki rane jim smrtne izjé in jih pošlje v počitek zemljé;

in niso neživi, da nékdo bi z groba temine bil vstál,
umrl da bi ênkrat in znova med živimi hrano iskál.

Jih Véxillum sili na tlà, da se gibljejo v zemlji planjáv,
le redki voditelji s krili omilijo padec z višáv.

    Pehôta vampirjev zvečíne je sila gangrénov groznìh,
izkrivljenih gobavcev gôrkih, zlih zombijev gnilo grdìh.

Vampír je bil nàmreč izgrizel življenje s človeka vonjáv,
a tá se spreménil je mukah, drugačne krví je sestàv.

Je Rhésus bil v njèm negatíven, je redka ta vrsta ljudí,
njim rdéčkasti èritrocíti so àglutinírali vsì.

Izkrívil človeka je virus, grotésk je sprevržen nastál,
ja sám nesposoben življenja in bljúvanja širi drhal.

Ljudjé so jim gobavci rekli, saj mnogim je zgneten obràz,
kot nekdo če pékel bi krùh, a testó bi izpridil čez čàs,

razvlekel na levo in desno, poševnic izrávnal ne bí,
izpríjen bi hléb potĕm jédli, ko slednjič se peč ohladí.

Tako je izprídil bil virus vampirjev človeka teló,
kar tá je drugače rojèn, negatíven je Rhésus nivó.