Otrok ne bo pravilno razvit v glavi.

 Če ima pa otrok dva očeta okoli sebe pa gleda druge prijatelje ki imajo mamo in očeta po sam vedel da nekaj ni uredu oz. se bo počutil drugačnega(najbrž tudi manjvrednega). Tak otrok bo lahko tudi žrtev posmehovanja, nasilja ipd.

Kakšen psiholog bi ti bolje razložil

Rad bi videl tega otroka čez 20 let...

Tudi jaz izhajam iz ene "abnormalne" družine, torej bi morala vedeti, kako je to. Pa se še danes začnem kar tresti, ko se spomnim vseh pogledov v razredu, ki so se obrnili vame, nato pa nešteto vprašanj... V srednji šoli je bilo bolje, ker mi ni bilo potrebno razlagati kako in kaj. Ne, nisem iz geyevske družine, stvar je pa takšna:

Mama in ata sta se enkrat leta '70 našla samo toliko, da sta me naredila, nato sta šla narazen. Obstaja več različic zakaj, a me ne zanimajo, ker ne vem komu naj verjamem. Stikov z atejem nisem imela, a sem vedela, da obstaja. Mama se je kasneje poročila in preselili sva se k očiju. Ker je bilo stanovanje absolutno premajhno, (niti vode niti WC-ja, vse zunaj...) in zaradi grožnje spolnega nasilja, so me kot 9-letno preselili k babici. Tako, pa se je začelo. Morali smo dati podatke o starših.
Ja, ata se piše: L......, mama se piše P......, jaz pa se pišem R....... Kako? Zakaj? Zakaj nisi pri njej? Zakaj si se odselila? Kje je ata? Imaš stike? Zakaj ne?  In tako v nedogled.
Ni mi bilo prijetno, sploh ne. Umaknila sem se v samoto, samo da mi ni bilo potrebno razlagati stvari, katerih še nisem dovolj dobro razumela in hvala bogu, da je tega konec!
Najbolj hudo je bilo, ko vidiš, kako starši pridejo na proslave (ata in mama), mojega pa ni bilo nikjer....
O.K., res ni to ravno tema za gayevstvo, ampak takrat sem "trpela" jaz. Moja pamet še ni bila toliko napredna, da bi se zavedala, da tudi mami ni bilo lahko. Takrat se je svet vrtel samo okrog mene. Danes vso situacijo razumem in se v sebi še vedno opravičujem mami, da sem bila tako sebična, ker sem mislila samo nase.