Zdravo, ime mi je Sebastjan, imam probleme z očetom, zato sem sestavil pismo za njega, katerega pravzaprav ne vem če mu bom oddal.. napisal sem a sicer bolj zase kot za njega ampak vseeno, eni prijatelji mi pravijo da mu ga moram dati, drugi pa naj se prilagodim sam in ga vzamem takega kot je..
Da ne bo pomote, oba starša me imata zelo rada s tem da se on pač ne more sprijazniti z resnico in mu je tema.. sin = gay mali problem. Kakorkoli že, tu je pismo, pa presodite sami:
----
Dragi oče,
rad bi se pogovarjal s tabo pa se ne morem, ker te ne zanima, ker te je sram! Zmeraj, ko nastavim pogovor in ti položim nadaljevanje pogovora v usta, ga končaš s stavkom: "Pol pa ne bom motu"...
Moti! Rad bi da me kdaj vprašaš kako se počutim in ne pričakuješ odgovora "v redu", rad bi, da ko vidiš da me boli vprašaš: "kaj je bilo, kdo te je prizadel", rad bi, da me vprašaš, če imam kakšnega fanta, rad bi, da te ni sram, pred sosedi, da je tvoj sin gay.. in to pred sosedi s katerimi ne komuniciraš in se jih izogibaš. Rad bi videl, da sprejmeš mojega novega fanta, ko ga pripeljem, kot bi sprejel, če bi pripeljal punco, in kot jaz sprejmem tvoje partnerke, katere mi predstaviš.
Rad bi, da naju kdaj povabiš na kosilo in se odzoveš vabilu takrat, ko midva povabiva tebe. Rad bi, da pomisliš, ko sedim s tabo v bifeju in prisedejo tvoji prijatelji, da pomisliš če me boš prizadel, še preden začneš govoriti tisto svojo šalo o pedrih, ker se nekako ne sklada z izobrazbo na katero si tako ponosen. Rad bi, da me sprejmeš takega kot sem, sem namreč seštevek tebe in mame.
Ni mi žal da sem gay, ni mi žal da imam modre oči, ni mi žal, da imam temno rjave lase, ni mi žal da sem desničar. Pravzaprav sem ponosen na vse kar sem in kaj si kdorkoli misli o meni, ni pomembno.. pomembno mi je pa tvoje mišlenje, pomembno mi je, da bi se pogovorila tudi o stvareh, ki se jim izogibaš, pomembno mi je, da me sprejmeš takega kot sem, ker če ne boš sposoben tega koraka, če ne boš sposoben tega se bojim, da se bova še po redkeje videvala, pa že sedaj sva kod bežna znanca, ki se slišita enkrat na mesec in pričakujeta odgovor: "Dobro sem".
Zadnjič sem govoril z mamo, kateri praviš, da si očitaš da sem gay. Da sem postal "tak" zaradi tebe, ker si odšel ko sem odraščal? Zakaj se obremenjuješ s tem kaj mislijo drugi in si postavljaš omejitve, omejitve za katere ti bo enkrat žal, omejitve, ki naju oddaljujejo? Če boš enkrat razumel, da je ljubezen nekaj, na kar ne morem vplivati, tako kot je barva mojih las ali barva mojih oči potem boš vedel, da nisi kriv da sem drugačen in da se nisem tako odločil sam.
Razen, če seveda želiš, da si prebarvam lase, da nosim barvne leče in se trudim pisati z levo roko. Če bi rad to, bom razumel tudi to, da želiš da se spremenim in ljubim dekleta, vendar, če zahtevaš od mene to, te prosim.. samo za en razlog... in prosim ne reci mi "zaradi sosedov".
Veš, kakorkoli takrat nisem razumel tvojega odhoda ga sedaj razumem, saj vem da srca ne moreš postaviti v kletko in razumem, da je včasih potrebno odrezati in začeti na novo.
Mitja, nisem "v redu", včasih te potrebujem tudi tam kamor ne želiš pogledati! Tak sem. Tvoj modrooki sin, Sebastjan.
----
ok, več o meni je tudi na mojem blogu
http://nofriendsofmine.blogspot.com/ tako da lahko pokomentirate tudi ostale stvari.
Love u all,
Seba
