Pozdravljeni

No,da še jaz povem svojo zgodbo Od 15 leta sem opazla,da so mi bolj všeč punce kot tipi. Nekako sem se hotela zatajiti in si našla fanta s katerim pa nisva bila dolgo skupaj. Bila sem stara 17 let, ko sem bila prvič s punco-nepozabno. Nisem si mislila,da bom tako uživala. Doma staršem homoseksualnost nikoli ni bila tabu tema. Imam kolega, ki je gay in o njem nikoli niso rekli grde besede. Pa sem mislila,da bodo tudi mene sprejeli normalno,ampak sem se motila. Nisem pričakovala takšnega šoka. Takrat sem imela punco in sem želela,da starši in brat vedo za to. Oba starša sta bila ful proti,ampak čez čas sta se nekako sprijaznila s tem. Je pa res,da se ne več toliko pogovarjamo o tem kot smo se nekoč.
Le kaj bi porekla na to,da mi je všeč soseda, ki je skor toliko stara kot moja mama,ampak še vedno noooorooooo privlačna

Ko sem prvič pripeljala punco domov sem jo predstavila kot kolegico,ampak mama je opazila,da ni samo prijateljstvo. Rekla mi pa seveda ni nič. Verjento je čakala,da bom sama povedala. Bil je pa ravno čas mature in, ker nisem bila tako uspešna kot so pričakovali od mene me je enkrat v družbi očeta vprašala, če je za neuspeh krivo prijateljstvo s to punco...in, ker sem imela vsega poln k...sem jima povedala,da to ni samo prijateljstvo.
Mislim,da vsak starš na začetku mal "burno" odreagira. To je za pričakovat. Ampak sčasoma se sprijaznijo, ker le dojamejo,da je važno,da je njihov otrok srečen, čeprav je istospolno usmerjen.
Le pogumno pal