Čez kake pol leta me je Jelena poklicala po telefonu. `Če kdaj utegneš, se kaj oglasi v mojem hotelčku.` Res nisem izgubljal časa in že tretji dan po klicu sem imel posle spet v njenem mestu. Ni vljudno, če se prej ne najaviš. Seveda sem bil nevljuden. Pri receptorju sem dobil sobo, vanjo spravil svojo prtljago, se skopal, primerno oblekel in se odtihotapil do Jelenine sobane. Očitno vrat nikoli ne zaklepa. V migetajočem soju sveč, ki so bile razpostavljene po celem prostoru in ob vzhodnjaških dišavah kaj vidim! Jelena in Ljubica sta goli v postelji. Jeleni ni niti malo nerodno, nerodno je le zardeli Ljubici. Jelena me povabi, naj sedem na posteljo. Ljubica se ovije z rjuho in se hoče diskretno umakniti, a ji Jelena ne dovoli. Jelena me sleče in že izvaja njeno znano ročno in ustno telovadbo. Bomo v troje? Niti malo tega ne! Jelena me potegne v svojo čudno igro, kot da Ljubice ni. Če se je Jelena spravila name, ji je od zadaj božala prsi. Če sem se spravil na Jeleno, je spet nekje od zadaj ljubkovala njene noge. Če sva se z Jeleno ljubila od strani, jo je ljubkovala po hrbtu in po zadnjici. Ko sem vstal, da nasadim Jeleno, si jo je posadila v naročje in mi jo ponudila. Ves čas je bilo dobesedno parjenje dveh parov. Jelena samo z mano. Ljubica samo z Jeleno. Končno je Ljubici dovolj in je odtavala v sosedni apartma. (Šele kasneje sem zvedel, da že dolgo stanuje pri Jeleni.) Jelena pa je nadaljevala s svojo orgijo in me izmozgavala do konca. Kar zgodaj zjutraj se zbudim.

Nikjer nobenih sveč, ne Ljubice, ne Jelene. Odtavam v svojo sobo, se osvežim pod tušem in se odpravim na zajtrk. Na koncu se mi pridruži Jelena. Brezhibno urejena, sveža kot rosa, govori z menoj le o poslovnih zadevah. `Pa še kaj pridi, če boš poslovno v naših krajih.` Poljub s prsti na daljavo in že je odbrzela po svojih opravkih. Odšel sem s težkim kovčkom, ki ga od včeraj sploh še nisem dobro odprl in s še težjim cmokom v grlu, saj Jeleni za slovo nisem mogel izdaviti niti besedice. Minila je pomlad, minilo je poletje. Šele v zgodnji jeseni, sem znova srečal ljubezen mojega življenja. Jeleno sem povabil k sebi na kosilo v dvoje. Ko je videla na snežno belem prtu velik šopek belih marjetic, se je zasmejala. `Kaj me še vedno osvajaš?` Menda pomeni šopek belih marjetic pri kosilu izkazovanje zaljubljenosti. Seveda sem bil še vedno po malem zaljubljen v to postavno čudovito dekle v zrelih letih, a tako moško po obnašanju in delovanju. Za začetek sva jedla primorski triz, za vmesno jed karpačo in nato jagenjčka pod peko. Za poobedek sva si privoščila medeno strjenko sladke radosti, kar je spet pokomentirala, da je to afroidiziak. Pri vsaki jedi je izpraznila kozarček z jedjo harmonično poročenega vinčka (kar je spet pokomentirala, da je hrana ženska, vinček pa moški), jaz pa sem si komaj omočil ustnice. Po kosilu sem jo povabil na sprehod. Pohajala sva po travnikih in na koncu šla proti gozdu. Zbadala me je s svojimi domislicami, kako živim, meniško ali razvratniško. Komaj sem se branil njenih prefriganih, hudomušnih opomb. Naenkrat se je ustavila, objela, poljubila (samo na čelo) in me stisnila za curaka. `Vrniva se!` Komaj sva se vzpela po stopnicah v spalnico, že je vse cunjice zmetala s sebe. Strastno me je napadla, hitro slekla in že se je nasadila na komaj, komaj vstalega stojka. Iz nožnice ji je tekel sok ljubezni. A ko sva končala, ni bilo ljubezni v njenih očeh. Bila je spet poslovno hladna prijateljica vseh dolgih treh desetletij najinega poznanstva. Takrat sem jo videl zadnjič. S svojim jaguarjem je kak mesec kasneje vozila precej prehitro in poletela z rahlo zaledenele ceste. Samo Sodnik ve, ali v pekel ali v nebesa. Tudi njeno ljubico Ljubo sem zadnjikrat videl na pogrebu, ki so se ga udeležili številni znanci Jelene. Ljubica je potem kar hirala in hirala ter prej kot v enem letu odšla za svojo življenjsko partnerico v neznano deželo vere, upanja in ljubezni.

(objavljeno z dovoljenjem avtorja, VIDKO)