Vsak ma svoj način prebolevanja. Men je ta nasvet "čimveč žuraj" čisto mimo. Jaz, ko sem žalostna, rabim svoj čas. Rabim jest sladoled s sladkim grehom - okus čokolada, rabim poslušat bedne ljubezenske komade, s katerimi se kao identificiram, rabim gledat bedne ljubezenske filme in se zraven cmerit. Brezveze se mi zdi potlačit čustva in se delat veselo, če nisem. Pustim si, da sem nekaj časa patetična razvalina, potem je pa pač en dan dosti in se spravim k sebi. Ta sistem zame najbolj deluje.
Svojim prijateljem v tem času najraje sploh ne povem, da je karkoli narobe, ker imajo potem te neumne ideje o žuranju, ki naj bi pomagalo in ne štekajo, da ne. V najslabšem scenariju popustim, grem z njimi ven in popolnoma zamorim večer, zarad česar se počutim še bolj bedno.
Skratka, vsak ima svoj sistem