No js sm 15. In moje mnenje je o teh letih je: sranje, beda, zamorjenost. Ponavad na usake tok časa pride kšn dobr dan pa mi čis dogaja in samozavest mi čudežno zraste z stopnje 2 na ene 9. Ampak to ponavad ne traja dolg.
Prej v OŠ sm si misnla: >>Še mal, še mal potrpim. Sj na srednji bo pol čis drug folk pa se bomo bolš štekal. Ne bom več tak outsider med temi rovtarji tlele. Pa pol bo use lepš.<<
No zdj sm pa na gimnaziji (sj vem da se bi mogla js spremenit, če bi hotla druge drgač vidt, ampak to je teorija, u praksi pa ne gre tok lahko) in je skor isto. usen niso taki rovtarji no, mal bolš je. Ampak js se pa še vedno počutm k outsider, pa ugotavlam da sm očitno čist asocialna. Sploh nevem kko pa kaj nej se pogovarjam z ljudmi pa kko nej se obnašam do drugih. Učasih se delam neki prjazno, pa se pol počutm čis ponižano. Če se sprostim pa zinm kr mi paše, mam kmal filing, d me usi grdo gledajo (pa ne zajebavam ljudi u glavo, da ne bo kdo mislu). No ampak dost nakladancije o mojih problemih...
U glavnm ta leta so en velk šit, ker večino časa sploh nevem kaj hočm, kašna bi rada bla, kere stvari mi več pomenjo (npr. a nej bom u soboto doma pr familiji, kr mam čis rada, al nej probam koga prepričat d gre z mano vn, da ne bom samo doma, da ne bojo drugi misll d sm geek)...
Zakaj nej sploh žvim, pa itk ne vem.
