Lep pozdrav vsem skupaj!

Se vam je že kdaj zgodilo, da ne veš ali je veza razpadla ali še traja....ali se umakniti ali ostati..?
Kako veš kdaj je konec? Kakšni so znaki?
Skupaj sva skoraj tri leta, moja začetna depresija in strahovi so se stopnjevali, včeraj je zavrelo... prepir, ki ga ne pomnim...da mu ni dobro, da sem ga ubila, da je vse dal zame, da ga je strah dvigniti telefon komurkoli, če sem jaz poleg, ker se "boji" mojega ljubosumja in posledično teženja, da nima socialnega življenja, da z njim manipuliram, da ga nimam rada, da konstantno dobiva same očitke in teženje. Da je konec! Kasneje sva se nekako pogovorila in je spal z mano in sej veste kaj ..... da sem čisto prava zanj samo če ne bi imela teh "psih".. da je vprašanje, če sva sposobna biti boljša... a da gremo naprej..(in čez en mesec naj bi se selila v najino hiško) .....danes pa je odšel s službo na žurko in ga ne bo do jutri in potem jutri ponovno.. klical ni....
Na nek način ima prav, imam depresijo in anksiozno motnjo, katero zdravim....on me podpira, je pa včeraj verjetno privrelo iz njega ven vse, kar je tiščal v sebi....zame je naredil vse, me podprl v vsakem trenutku in mi stal ob strani kljub mojim nihanjem razpoloženja in izpadov ljubosumja. Nikoli ne gre nikamor, vedno je doma, skratka, zaprla sem ga v to stanovanje....Verjamem, da bom premagala "bolezen", delam na sebi, vse je le vprašanje časa....
kako naj se mu zdaj približam...kako naj vem ali mu ni dovolj vsega pa samo povedati noče?
Se moram umakniti? Pravi samo naj mu dam mir...živiva skupaj....in vem, da si želim preživeti življenje z njim...
Verjamem, da so "zdravi" pari sposobni skozi takšne situacije, sama pa načina, kako preživeti to krizo tega ne poznam.... in zaradi tega svojega stanja verjetno ne znam realno oceniti situacije... je sploh še z mano ali ostaja samo zaradi ne vem česa pač...
kakšno mnenje...