To je zelo dober odgovor. Ga lahko bolj podrobno razložiš? Res me zanima tvoje mišljenje.

Nekatere stvari sem delno odgovorila v temi "smisel življenja".
Sem vzgojena v katoliškem duhu, oz. na vse pretege so se trudili, da bi me. Na splošno nobena vera, ki drugemu ne želi slabo, ni napačna... Ja, zdaj malo bluzim, ker mi gre tisoč stvari po glavi, pa bi rada vse naenkrat.
Prav imaš, da bodo nekje naša dela poplačana ali pa bomo za njih prejeli kazen, ampak jaz si ne znam zamišljati, da bi uživala v posvetno naslikanih nebesih ali pa bi mi nadangel Gabrijel držal meč pokore nad vratom. Kot sem že omenila nekje drugje, je Cerkev zelo popačila zgodovinske dogodke in koliko še ima resnice zakopane nekje pod Vatikanom, je ne sme dati med rajo. Kar močno diši že po politiki, ki pa je spet v nasprotju z naukom Cerkve. Pa je zarčaran krog tukaj.
Zaradi zmedenosti ker Cerkev uči tako, dela pa drugače, mi nekako krščanski nauk ni bil všeč. Vse bolj in bolj sem se oddaljevala od njega in iskala nekaj, kar bo zadovoljilo mojo radovedno notranjost. Če sva že pri smrti, mi je reinkarnacija še najbolj všeč. Tisto, da dušo spremlja karma, ki beleži dobre in slabe lastnosti, da se ponovno rodiš v telo in življenje, ki si ga pridelal v prejšnjem življenju. Nekdo bo rekel, da je ena oseba ful dobra in prijazna, pa ji gre kljub temu vse narobe. Pravim, da to res ni fer, vendar mislim, da si je težave nakopala že v prejšnjem in v tem življenju plačuje za nazaj in se utrjuje za naslednjega.
Ni mi treba poudarjati, da lahko vse te stvari najdeš v kakšni dobri knjigi o reinkarnaciji in potovanju duš ali v Tibetanski knjigi mrtvih....
Pišeš, da so vsa dobra dela enkrat poplačana. Komu? Kaj pa je s slabimi deli? Se jih da kako "izbrisati"?

Nekatera dejanja v meni ne pustijo niti trohice zamere..., drugič pa je potrebna samo beseda, ki pa se je lahko oklepam tudi leto in več... Zanimivo, kajne?  Mislim, da  ima tisti, ki zmore odpuščati, ampak res iskreno, ful stabilen in trden karakter.
Trudim se, pa ni tako izi, kot se sliši. Ko pomislim na določene stvari mi kar pritisk dvignejo. Vem, da bi morala, da bi že bil skrajni čas, da nekaj odpustim, že zaradi duševnega miru, pa nikakor ne gre. Dobim občutek, da ko bom te stvari odpustila, bo tista oseba enostavno pridobila moč nad menoj in me imela za slabiča. Nekateri (večina) odpuščanja ne razume, kajti če enkrat daš roko v spravo, mislijo, da jim je stem dovoljeno iti še korak dalje. Potem se pa raje niti ne trudim.