ja razumem in tudi ne bom od tebe zahteval več podatkov...

Samo vsak se pač more sprijazniti da je smrt del življenja... vem da je težko rečt oz. razložiti otroku, ki je mladostnik in se še ne zaveda čisto kaj se sploh dogaja... 
Sej so vas verjetno naučili v šoli kako se morete s takim problemom spopasti? In verjetno je princip tak da se z otrokom iskreno pogovoriš, ga podpiraš mu stojiš ob strani! Nikakor s tem ne boš obudil ljubljene osebe vendar boš otroku omogočil da se sprijazni s tem delom žiljenja ki nas bo doletel vse... zato pa čas zdravi rane zdej pa če boš otroka pustil samega bo vse skupaj potlačil ratal upornik, ne bo vedu kaj početi sam seboj, padel v slabo družbo itd. Kar mu bo prineslo še večje probleme!
Če se pa boš z njim ukvarjal bo pa lažje sprejel dejstvo da nekoga ni več, kar pa ne pomeni da ga ni več v njegovi glavi! Tudi taki problemi so rešljivi, zato ker je vse samo povezano s mišljenjem posameznika! Ne bom reku da ga lahko spremeniš,  vendar mu lahko podaš vzorec kako lahko še razmišlja o isti stvari na čisto drugačen način. Ker če sklepam "mladostniku umre starš, s katerim je najbolj povezan"... on lahko to dojame kot da ga je starš zapustil, ni ga imel rad, noben me nima rad, kaj sploh počnem na tem svetu! Če pa mu razložiš da ni tako in da mu ponudiš podporo, mu bo hudo vendar se bo čez čas sprijaznil z dejstvom da je smrt del življenja in živel naprej normalno življenje...
Samo resnica pa je da pri takih primerih odrasli prevečkrat obupajo in si rečejo sej se bo sprijaznil s tem... kar pa zna imeti resne posledice v otroškem življenju...

ja, ja...
ampak problema, da je otrok brez mame, ne boš rešil. žalost in občutki ob tem seveda lahko obravnavamo in dejstvo je, da je čez čas tudi ob smrti bližnje osebe bolje. sam point je, da kar malo na pamet obljubljat, da bo vse vredu, ni najbolj odgovorno. s tem minimaliziraš problem posameznika in s tem narediš več škode kot koristi. ampak to je že drugo.
pustimo to...

Mala^^, če se boš bolj počutila, poskusi napisati, kaj te teži  

ok samo še to kdaj sem jst kej napisu sploh v zadnjem postu da kej obljubljaš? Jst govorim o spreminjanju mišljenja!

očitno to ti bereš ker veš o čem se gre v takih knjigah!

Kar se pa ^^Male tiče, če ne bo povedala kaj jo muči, ji ne more noben pomagati... na tebi ^^Mala je da narediš prvi korak, prvi korak je pa to da poveš kaj te mori...res me je

veš kako čas je da ratam otrok
je to obljubljanje al je zgolj pozitivno razmišljanje? Kaj ti pomaga tak zagonjen soc. delavec ki ti reče "tega problema se ne da rešiti", "s takimi problemi se ne bom ukvarjal"? Če sem pa na kej alergičen sem pa na take osebke ne razumem zakaj potem lahko osebe, ki so invalidi živijo normalno življenje tisti ki pa so "normalni" pa ne morejo živeti in jim najmanjše ovire preprečujejo lepo življenje... se mi zdi da zato ker ne obupajo in premagujejo ovire, ki se jim postavljajo na poti... vse skup je pa povezano s pozitivnim razmišljanjem, ker če bi razmišljali pesimistično bi verjetno že zdavnej bili pokopani! Zdej se pa resno umikam iz te debate!