Del poglavja iz knjige NOVA PSIHOLOGIJA OSEBNE SVOBODE dr WILLIAM GLASSER

Ljubezen, ljubeča spolnost in pripadnost

Skoraj vsaka dobra knjiga, gledališka igra ali opera pripoveduje zgodbo o ljudeh, ki pri iskanju ljubezni začnejo dobro, a kasneje vse pokvarijo – ko kritiziranje, obtoževanje, pritoževanje in ljubosumje zahteva sv oj davek. Začetek je vedno preprost. Vendar naši geni za ljubezen in pripadnost zahtevajo dejavno ljubezen do konca življenja, to pa je zahteva, ki jo je praktično nemogoče izpolniti v svetu zunanjega nadzora. Sčasoma začne vse, kar se je na začetku kazalo kot dober odnos, propadati. Prav to propadanje prispeva, da so vsi ljubezenski poskusi in vse bridkosti v literaturi tako zanimivi. Če bi se močna ljubezen nadaljevala, ne bi bilo nobene zgodbe. Nezvestoba, umori, samomori in duševne bolezni so običajni dogodki, ki označujejo propadajočo ljubezen. Čustva ljubosumja, zapuščenosti, maščevalnosti in obupa pa pogosto prevladujejo v vedenju zaljubljenih.
Bodisi da ubijajo, umrejo ali trpijo za manj usodnimi oblikami nesreče, vsi ljudje, ki so nesrečni v ljubezni, posegajo po prvih treh različicah zunanjega nadzora.
»PRVO PREPRIČANJE:
Ob zvonjenju telefona se oglasim, ob zvonjenju hišnega zvonca odprem vrata, ustavim pri rdeči luči na semaforju ali počnem vrsto drugih stvari, saj se odzivam na preprost zunanji signal.
DRUGO PREPRIČANJE:
Druge ljudi lahko prisilim, da naredijo kar koli hočem, četudi sami tega nočejo. In drugi ljudje lahko nadzorujejo, kaj razmišljam, počnem ali čutim.
TRETJE PREPRIČANJE:
Moja pravica je, celo moralna dolžnost, da se posmehujem, grozim ali kaznujem tiste, ki ne naredijo, kar jim rečem, ali jih celo nagradim, če bo to pripomoglo, da bodo naredili to, kar hočem.
Ta tri prepričanja »zdrave pameti« so temelj psihologije zunanjega nadzora, ki v bistvu vlada svetu.
Pri prvem prepričanju je zvonjenje telefona ali kateri koli drug mehanski signal zunanji nadzor, za katerega večina ljudi misli, da povzroči njihov odziv.
Pri drugem, ki izhaja iz prvega, predstavlja nadzor vedno nekdo zunaj obnašajočega se človeka, na primer oče, ki reče otroku: »Pokosi zelenico na vrtu,« učitelj, ki zahteva od učenca: »Ne pogovarjaj se v razredu,« mož, ki pravi ženi: »Razjezila si me,«
In pa tretje in pa najbolj škodljivo prepričanje, po katerem možje, žene, starši, učitelji in šefi verjamejo, da je njihova pravica, naloga in celo moralna dolžnost, da grozijo, kaznujejo ali podkupujejo otroke in odrasle, ki so si izbrali neposlušnost, saj je v dobro teh otrok in odraslih, da naredijo, kar jim je bilo rečeno.
Osnova teh prepričanj, torej da smo motivirani od zunaj, je napačna. Ravno tako, kot je bila zemlja ploščata, vse dokler se ni našel nekdo, ki je o tem podvomil, je videti tudi dvigovanje telefona, ker ta zvoni, pravilno, dokler o tem ne podvomimo. Ko enkrat podvomimo v katero koli prepričanje zunanjega nadzora, postane jasno, da je, kar je bilo pravilno, napak. Telefona, na primer, ne dvignemo zato, ker ta zvoni; dvignemo ga zato, ker tako hočemo. Vsej trenutnosti našega odziva navkljub, se vsakič, ko se oglasimo na telefon, odločimo, da je to za nas najboljša izbira. Če ne bi mislili tako, se ne bi odzvali.«
Vse pa so različice enega in istega: Ti me žalostiš, zato hočem, da se spremeniš.
Knjige in gledališka dela, čeprav včasih pri opisovanju te nesreče tudi ekstremna, so kar natančna. Neuspehi v ljubezni so verjetno na vrhu seznama človeške nesreče.
Ljubezen je, kot vemo vsi, težko definirati. A ne glede na to, kako jo definiramo, vsi verjamemo, da poznamo razliko med »biti zaljubljen«, ki navdaja z občutki vznesenosti, in »ne biti zaljubljen«, ko bi to morali biti, kar je vse prej kot prijetno.
Čeprav nas žene v iskanju tako ljubezni kot pripadnosti, imamo dokaj redko težave s prijateljstvom in pripadnostjo. Prijatelje si pridobivamo in ohranjamo s precejšnjo lahkoto. Ljubezen, še predvsem združena s spolnostjo, je tista, ki predstavlja najtežavnejši del te potrebe. Glede na to, da praktično po vsem svetu skoraj vsakdo pomisli na nezvestobo, ko postane ljubezen, predvsem spolna, nezadovoljujoča, pa ne obstajajo nikakršni dokazi, da bi bili genetsko programirani za iskanje ljubezni s spolnostjo pri eni in isti osebi vse svoje življenje. Naši geni hočejo nekoga – in jih ne zanima, koga. To resnico potrjuje visoka ločitvena stopnja in skoraj enako visoka stopnja ponovnih porok. A ločitev težko sprejmemo za edinega  pokazatelja nesrečne zakonske skupnosti. Verjetno je število nesrečno poročenih ljudi, ki se nikoli ne ločijo, še večje od tistih, ki se.
Pri večini gresta skupaj zadovoljujoča spolnost in zadovoljujoča ljubezen. A ko se poročimo in se zaobljubimo drug drugemu do smrti, se sploh ne zavedamo, kako težko bo ohranjati tako spolnost kot ljubezen vsaj približno do konca življenja. Ko se tako odnos nadaljuje in začne prisila, s katero poskušajo mnogi med nami nadzorovati drug drugega, jemati svoj davek, postane zveza med spolnostjo in ljubeznijo vse bolj krhka, če sploh še obstaja. Težko je, če ne celo nemogoče, ljubiti nekoga, ki vas želi nadzorovati in spreminjati, ali nekoga, ki ga hočete nadzorovati in spreminjati vi. Spolnost se običajno v zakonu nadaljuje, vendar pridobi nadzorovalni namen. Eden ali oba partnerja izvajata zunanji nadzor in nič več ne najdeta v zakonu ljubezni. In vsak krivi drugega za osamljenost, ki jo čutita oba.
Tako da velika večina ljudi, ki uživa v spolnosti, ni zaljubljena – ali pa je zaljubljen le eden od partnerjev. Vendar so bili mnogi nekoč zaljubljeni in večina bi si želela biti zopet, če bi bilo to možno. Da bi si zagotovili spolnost, ki lahko prinese užitek brez ljubezni, so se mnogi pripravljeni obnašati, kot bi bili zaljubljeni, tudi ko niso. Vendar se mnogim ne ljubi niti obnašati tako. Gnani od hormonov preživetja, ki jim ni prav nič mar ljubezen, prakticirajo spolnost zaradi užitka z ljudmi, ki jim niso niti všeč, kaj šele da bi jih ljubili. Spolnost godi enemu ali celo obema – in ta razlog povsem zadostuje.
Spolnost ima tudi veliko opraviti s potrebo moči, vendar ne izključuje potrebe po ljubezni ali prijateljstvu. To bi lahko opisali kot ljubečo ali prijateljsko spolnost z močjo. Pravijo pa da je moč najboljši afrodiziak. Ženske privlačijo močni moški (moški, ki jih ne bi niti pogledale, če nebi imeli moči) iz vrste razlogov – in obratno. Močni moški in ženske so se v zgodovini vdajali užitkom spolnosti s partnerji, ki so sanjarili, kako del te moči prehaja tudi nanje. V nekaterih primerih se sanje uresničijo, kot se je zgodilo W.W.S, ko se je zaradi nje Edward VIII. odpovedal  britanski kroni. Spolnost je ravno tako način prijateljevanja in zabave. Enemu ali obema prijateljema/partnerjema je lahko rekreativna spolnost, brez napetosti in pričakovanj ljubezni, resnični užitek. Poleg tega je lahko prijeten način spoznavanja drugega.
Literatura se osredotoča na začetek in na konec ljubezni, saj se takrat dogaja največ zanimivega. Bolj prozaičen srednji del, kreativni napori ohranjanja ljubezni pri življenju v imenu odnosa, kar bi ravno tako zanimalo bralce, pa na žalost manjka. Pisateljem je težko narediti ta del odnosa dovolj zanimiv. In vendar je trajna ljubezen življenjskega pomena za skoraj vsakogar izmed nas.
Da bi ohranili pri življenju katero koli ljubezen, s spolnostjo ali brez, se moramo vrniti na prijateljstvo. Za razliko od ljubezenskih partnerjev ali družinskih članov lahko dobri prijatelji ohranjajo prijateljstvo živo vse življenje, saj se ne prepuščajo sanjarjenju o lastništvu. Prvič: ljudje ne postanejo dobri prijatelji, če imajo le malo ali nič skupnega. In če bi radi vedeli, ali bo naša ljubezen trajna, si lahko zastavimo tako vprašanje: Koliko imam skupnega z osebo, v katero se zaljubljam in celo začenjam spolne odnose? Še posebno dobro se je vprašati: Če me nebi ta oseba tako hormonsko privlačila, ali bi si jo želel za prijatelja? Če je odgovor negativen, je kaj malo možnosti, da bo ljubezen uspešna. Hormoni nas spravijo skupaj, ohranjajo nas pa ne.
Da bi bil ljubezenski in spolni odnos trajen, večina med nami potrebuje tudi lastno življenje – ne spolno življenje, ampak družabno ali rekreativno življenje zunaj odnosa. Možje in žene morajo imeti svoje lastne interese, konjičke in prijatelje, s katerimi se vsak ukvarja posebej. Ali se lahko ukvarjate s temi interesi, ne da bi tvegali kritiko ali pritoževanje? To je nekaj povsem preprostega in naravnega pri dobrih prijateljih in med člani ljubečih družin. Večina med nami se mora naučiti, kako to enako preprosto početi tudi v zakonu. Poskus preprečitve partnerju, da bi užival v teh zadovoljstvih, škoduje odnosu. Biti odvisen od svojega partnerja v vsem, je več, kot lahko prenese večina odnosov.
Ko razmišljamo o ljubezni, bolj razmišljamo o njenem sprejemanju kot dajanju. Ali me ljubiš? Je vprašanje, ki ga pogosto postavljamo partnerju, ko smo nezadovoljni. Ali je ljubezen lahko trajna, če eden od partnerjev daje veliko več kot drugi? Seveda je možno prav vse; morda boste srečali osebo, ki daje veliko in pričakuje od vas prav malo. Vendar ne morete pričakovati, da boste prav dolgo deležni ljubezni, ki jo boste želeli, če je ne boste dali nekaj tudi sami. Tako ljubezen kot prijateljstvo je dvosmerno. Sprejemanje ljubezni je prav tako umetnost. Naučiti se jo hvaležno sprejemati je v veliko pomoč vsakemu odnosu.
Težave nastopajo tudi v ljubezni, ki ne vključuje spolnosti. Družinski člani, predvsem otroci in starši, pogosto hočejo več, kot so jim pripravljeni dati. Ko se to zgodi in začne ena ali več oseb uporabljati zunanji nadzor, to neredko razbije družino. Nobene možnosti ni za preprečitev tega razpada, dokler se udeleženci trudijo nadzorovati druge. Na žalost so to vedenja, ki jih uporablja večina družinskih članov, ko se nesporazumi začnejo. Vendar pri tem problemu ni druge rešitve, kar bi rešilo družinske ali katere koli težave, ki imajo opraviti z dejanjem in sprejemanjem ljubezni – razen odrekanje zunanjemu nadzoru in prehod na uporabo teorije izbire.