ja, tut jaz karnaprej pomagam drugim v stiski... res zelo sem dobra dušica in pomagam če le lahko
na šutdiju arheologije ( tja namreč hodim ) so me izglasovali za najbolj prijazno,
pokroviteljsko žensko leta.
Tako sem bila presrečna da sem kar zajokala, Jokala sem od sreče, nakar je do mene prišel
ravnatelj šole ( človek skoraj brez čustev) toda v tistem trenutku je tudi on zajokal in rekel: Ja Sara, to si si zaslužila.
HVALA
pokroviteljsko? s pokroviteljstvom zelo malo pomagaš nekomu, če rabi pomoč in podporo. če misliš biti pokroviteljski, je bolje, če si kar tiho
ravnatelju
šole, imenovane filofax, se reče dekan. to vejo vsi, ki so kdaj prestopili vrata univerze. pa ni ravno tak grozn, no
se strinjam z earine, treba se je naučiti reči tudi NE. konec koncev smo najbolj odgovorni zase, šele potem lahko uspešno pomagamo drugim. v pomagajočih poklicih (terapevti, svetovalni delavci...) je pozan izraz poklicna izgorelost, kjer postane oseba popolnoma otopela. in verjetno se nam to lahko zgodi tudi v vsakdanjem življenju, če se preveč razdajamo.
