sej imam prijatelje.......vendar res tiste težke stvari, ki jih nobenmu ne bi zaupala, zaupam njemu....itak je pa splošno znano, da more bit tvoj partner, tvoj najboljši prijatelj...........če je pa kaka težav glede fanta, se pa na prijateljice obrnem

ubistvu prijateljice so zakon.......midva stipom sva pa ubistvu začela kot frenda....drgač pa ni važno kok imaš prijateljev, ampak je važn, da imaš nekoga, ki ti pomaga

Pravega prijatla nimam... Nop. Ful folka spoznavam, s ful folka se razumem, ampak pravega prijatla... ga ni.

Nekako se ob meni zbirajo take mone hinavske... Je pa res, da sem tut js dostkrat tak hladen; se spomnim enga dogodka, ko so se lih pogovarjal o zaljubljenosti. In kar dva sta naenkrat rekla: Ja, deeb, ti pa res najbrž še nkol nisi bil zaljubljen. Lol, to se  spomnim, da sem se pol tak glupo počutu.

SSKJ:   prijátelj  -a m (ȃ) 1. kdor je s kom v iskrenem, zaupnem odnosu, temelječem na sorodnosti mišljenja, čustvovanja...

Po tej definiciji pri meni odpadejo vsi. Nimam prijateljev. Zakaj? Ker je drugi (v tem primeru priajtelj) meni vedno nekaj tujega, nerazumljivega, nespoznavnega. In prav zato ga spoštujem a poznati ga ne morem nikoli, tako kot tudi on mene ne.
Imam kar nekaj ljudi, ki bi ustrezali prvemu delu definicije, s pravi imam z njimi iskren zaupen odnos. Vendar sorodnost mišljenja? Ne. Žal ali pa na srečo.