PRAVLJICA Z GORA


Brigita je sedela ob besnečem hudourniku in nemo strmela v hrib visoko nad njeno vasico. Po licih so ji polzele solze ko je žalostno razmišljala o svojem življenju. Tem bednem, pa vendar po drugi strani lepem življenju, ki se bo danes za  vedno končalo.
Odraščala je v mali vasici pod Kamniškimi alpami, ki je nikdar ni zapustila. Ko je z odliko končala osnovno šolanje si je želela študirati medicino, vendar je oče, največji posestnik v tistem okolišu, ni pustil od doma. Preveč dela so imeli na kmetiji, da bi lahko pogrešil svojo edinko, ki jo je sicer imel zelo rad. Težko se je sprijaznila s tem vendar se očetu ni upirala. Delala je na kmetiji. Najraje je pasla ovce na bližnji strmini in sanjarila. Bila je zelo romantične narave zato si je lahko ob paši utrgala trenutke zase in za svoje hrepeneče misli. V enem takih trenutkov, ko je zrla nekam v daljavo in so jo misli popeljale v mavrični svet daleč onkraj teh hribov, ga je zagledala. Ba sosednjem, precej oddaljenem hribu je tudi on pasel ovce. Tudi on jo je opazil. Pomahal ji je in razposajeno vrgel klobuk visoko v zrak. Na ves glas je zavriskal, da je še dolgo odmevalo po okoliških hribih. Kakor da bi prebudil spečo princeso. Brigiti je vsa kri udarila v glavo. Boječe mu je pomahala nazaj.  Pastirček ji je znova veselo pomahal in zavriskal. Razposajeno je metal v zrak svoj pastirski klobuk, Brigita pa se je sramežljivo nasmihala. To noč Brigita ni dosti spala. Mislila je na razposajenega fanta. Le kdo je? Kakšne barve oči ima? Kako mu je ime? Prav vse jo je zanimalo. Jutri mora obvezno s seboj vzeti žepni daljnogled, če se slučajno spet prikaže. Naslednje jutro pri zajtrku je vprašala mamo če morda ve kdo živi na tistem oddaljenem hribu. To so krajcarjevi je rekla mati. Čudaški par s sinom tvojih let. Niti v osnovno šolo ga nista pustila, tako da sta imela celo težave z oblastjo zaradi tega vendar nista odnehala. Mislim, da fant niti pisati ne zna.  Nikoli še ni bil v dolini. Ko bi ga vsaj v cerkev pustila. Brigita jo je molče poslušala, ni ji povedala da ga je videla. V žep si je porinila svoj mali daljnogled in se z malo čredico odpravila na pašo. Upala je, da bo spet prišel. In res se je kmalu prikazala čredica belih živalic in za njo mladi pastirček. Hitro se je skrila za drevo in s tresočo roko prijela daljnogled. Kar nekaj časa je trajalo da ga je ujela vanj. Srce ji je zatrepetalo in oblila jo je prijetna vročina. Pred seboj je videla lepega, mladega postavnega fanta kot sonce rumenih skodranih las in kot nebo modrih oči. Zaželela si je da bi ga toplo objela. Pospravila je daljnogled v žep in stopila na plan da jo je lahko tudi on videl. Pomahal ji je. Pomahala mu je nazaj in se usedla v visoko travo. Gledala je proti njemu. Zdaj je vedela kakšen je njegov pogled. Tudi on se je usedel. Nepremično je gledal proti njej. Verjetno je razmišljal kakšna je, saj je ni mogel videti iz take daljave. Tako sta obsedela in se dolgo gledala vsak s svojimi mislimi. Kakor minute sta jima minile ure, namenjene paši. Skoraj istočasno sta vstala. Pastirček je zavriskal, vrgel klobuk v zrak in ji pomahal z obema rokama. Tudi ona mu je pomahala v slovo in se odpravila proti domu. Dolg večer in še daljša noč je pred njo, preden ga bo spet videla. Že sedaj ga je pogrešala. Le kako mu je ime se je spraševala na poti domov. To noč je sanjala o njem. Prišel je v dolino, po lojtrci je splezal v njeno sobo in jo prebudil. Vroče jo je objel in ji nežno šepetal: »Brigita rad te imam«. Ko se je prebudila in se zavedla, da so bile to le sanje, so jo oblile solze. Prevzelo jo je tako silno hrepenenje, da jo je bolelo srce. Zašepetala je »tudi jaz te imam rada«. To njuno oddaljeno druženje se je potem nadaljevalo do pozne jeseni, ko je že rahlo začel naletavati sneg. Kot bi slutila, da se čeprav le začasno, končuje nekaj lepega, sta zadnji dan paše oba dolgo strmela eden proti drugemu, kod bi si želela nagledati se za  vso dolgo zimo ki je pred njima. Pastirček ji je pomahal in ji z roko poslal poljub. Tudi ona mu je pomagala in mu sramežljivo tudi ona poslala poljub. Ni veselo zavriskal kot prejšnje dneve. Še enkrat je pomahal, se obrnil in odšel. Dolgo je gledala za njim. Zapadel je visok sneg. Brigita ni imela možnosti da bi prišla na  vrh rebri odkoder bi lahko videla domovanje svojega pastirčka. To je bila njena najdaljša zima. Komaj je čakala, da posije toplo sonce in pobere vsaj malo snega. Končno je prišla pomlad. Snega sicer v teh strminah ni še čisto pobralo, vendar se je že dalo hoditi naokoli. Nekega jutra ji je notranji glas zašepetal, da mora na vrh hriba ker jo čaka on.  In res je neopazno izmuznila od doma. Stekla je v reber in ko je vsa zasopla pritekla na vrh ga je zagledala. Dolgo sta se gledala. Brigita je na ves glas zavpila: »kako ti je ime«!  Martin, Martin,Martin je odmevalo od vseh gora naokoli kot prelepa melodija, ki ji je še dolgo odzvanjala v ušesih.  Zavpila je nazaj »jaz sem Brigita«!  Spet se je zaslišal odmev, ki je pognal rdečico na Brigitina lica. »Brigita, rad te imam«!  Na ves glas je zavpila nazaj: »Martin, tudi jaz te imam rada in pogrešala sem te«! Spet sta preživela nepozabno pomlad, poletje in jesen. Kakor da bi se vsi trije letni časi združili v enega kratkega tako hitro jima je minil čas. Zadnji dan paše. Brigita je sedela na tleh in ga gledala skozi daljnogled, bilo ji je vseeno če jo vidi in najbrž jo je res videl, saj se ji je nekajkrat tako lepo in prisrčno nasmehnil, čeprav so bile njegove oči tako zelo otožne, da jo je bolelo srce kot bi ga ovijal kovinski obroč. Zajokala je. Kot bi slutil, je v tem trenutku zajokal tudi on. Kako zelo ga je ljubila. Tudi on je ljubil njo, to je razbrala iz njegovih solznih oči.  Zavpila je: »Pridi k meni«!  vendar se je njen glas nekje izgubil, ni je slišal. Pomahal ji je in ji poslal še zadnji poljub. Vrnila mu je poljub. Žalostna sta odšla vsak na svojo stran. Dolga in žalostna bo spet zima za Brigito. Zima brez njega ki ga je neizmerno ljubila.
Neke mrzle zimske nedelje, ko se je družina  vrnila od nedeljske 10 maše in posedla k zajtrku je mati nenadoma dejala: »Ali sta že slišala žalostno novico. Krajcarjev fant je danes zjutraj naredil samomor. Bil je od rojstva gluhonem. V življenju ni spregovoril niti ene besedice, zato sta ga Krajcarja tako skrivala. Verjetno sta se ga sramovala ali pa sta ga le hotela zaščiti pred zunanjim svetom. Kdo bi vedel. Odšel je na drugo stran hriba ki je ni poznal in padel v prepad. Menda je bil celo zimo čudno žalosten, zato mislijo, da je načrtoval to. V torek bo pogreb«. Brigiti se je stemnilo pred očmi. Omedlela je. Njeno telo je odplavalo visoko nad oblake. Srce pa je žalostno ječalo: »Martin, počakaj me, ne pusti me same«. Ko se je osvestila, je ležala v postelji. Zaskrbljena starša sta se sklanjala nad njo in jo spraševala, kaj je narobe. Samo gledala ju je, njena duša pa je v obupu kričala: «Mojega Martina ni več in ni bil gluhonem, toliko da veste, povedal mi je svoje ime, slišal je mojega in povedal je da me ima rad«!  S težavo je odgovorila, da ni nič narobe, le malo je prehlajena in naj ne skrbita zaradi tega. Ko sta zapustila sobo je Brigita milo zajokala. Vem Martin, da si danes to naredil zato, da se bo izvedelo pri maši. Ne bom te pustila samega. S teboj pojdem. Vstala je iz postelje in se oblekla. Še dobro, da je bolj krhke postave in ji je bela birmanska obleka še vedno prav. Obula je bele škornje in si svoje dolge, ognjeno rdeče lase povezala z belo pentljo. Neopazno je odšla od doma in se napotila proti hudourniku. Predramila se je iz premišljevanja,  se še enkrat ozrla proti oddaljenemu hribu in tiho zašepetala »Počakaj me Martin, skupaj odideva«. Kakor da bi hudobna pošast izpljunila del svoje žrtve je na vrhu deroče vode plavala bela pentlja, posuta z bleščicami.
V torek popoldne je bilo turobno in žalostno po vseh Kamniških hribih. Ob 16 uri so v dveh vaseh pokopali mladega človeka. V eni fanta in v drugi dekle.