Hej, hvala ti za te besede, sem pozorno prebrala wse, in razumem kaj mi želiš povedat. Doma so me tudi vedno učili, da se vsaka stvar da če se le želis ter seveda če se trudiš in to jim je zelo dobro uspelo. Pa ne hvalim se zdaj. Ampak mam določene sposobnosti kar dobre, naprimer ročne, umske, govorne miselne in podobno Spostujem starse, in sem jim zelo hvalezna. Znam tudi ločit slabo od dobrega, čeprav vedno ne morš vedet kaj te za stvarjo čaka ne   In vedno bol kot samostojna postajam ne morem sprejemati omejitev, ne s strani doma, še majn od druzbe. Zdi se mi da včasih bol kot dokazuješ da si vredn zaupanja, majn si ga deležn Čutim da rabim samostojnost v tem obdobju, da morem se postavit za sebe, za trenutek zapret vstran od vseh da mi bo to uspelo, čeprav pa vsi le niso krivi in ni pravično da jih odrivam vstran. Sam sama si rekla, treba bit malo egoist, da kam prideš, kr navsezadno morem pri sebi porihtat da bom lahko dajala to kaj si zalsluzijo, in bom znala vrednotit ljudi pravicno. Ampak četudi sem kr dokaj močna me odhodi pa prepiri vedno zlomijo. Včasih bi res rabo koga da bi zbijal okvire in reševal prijatlstva Zato trenutno potrebujem nekaj samote, čas da premislim, ..za mano je teško prijatlstvo ki je šlo narazn, in zdi se mi, da bom bol zmogla če se vsaj za nekaj časa zaprem za sebe, omaknem od drugih. Čeprav sem druzabn tip in to glih ni lahko, ampak to kar si zastavim mi bo uspelo, vsaj do šole, potem pa se tak spet začne druženje z klapo, tako da zaprla vrata ne bom, rabim pa samo čas, čas za sebe Da premislim, kai je narobe, pa kai se da bolše storit. In rabim nek okvir znotraj katerega se bom gibala Pa četudi ne delam prav, zbiranje lastnih izkušenj ni odveč. Na napakah se učimo. Tako Bom vsaj znala presojat za drugič pa se bolše soočit Zdaj sem tui že v takih letih, ko znam približno razsodit katera družba je najbolša za mene, pa ne sam druzba ampak v celoti kaj želim. In trenutno je to to, kot sem prejšnič opisala, umaknit se za sebe, za določen čas, da prebolim določene stvari, se postavim še bol na noge pa začnem drugače, tak kot si želim Sej vse pa res ne rabi bit dobro pravijo, sicer je pa itak normalno da se ravnaš po razumu, sam pravijo da bol pomembno od tega je da prisluhneš tud swojemu srcu, in trenutno vem da delam pravo potezo, čeprav mogoče zgledam zai malo čudno. Ampak vsak ve najbolše za sebe.. srce baje nikol ne napiz*di

In ja, si bom nataknila optimistično masko in pogledala skoz okno, mogoče pa bom le nad oblaki začutla sonce
 
Lp pa hvala še 1x

Kaya!
Sonce je dovolj veliko in dovolj močno, da sije za vse, le naužiti se ga je treba. danes pač malo tavaš v megli, pa bo že bolje, tudi to je del življenja. Tako kot je rekel theONE, se da marsikaj prebroditi tudi s pogovorom. Kar se pa tiče okvirjev...
Sama si ga boš postavila in to takšnega, kot boš hotela. Ne pusti, da ti ga postavi kdo drugi in ne išči, da ti ga bo kdo drugi razbil.
Seveda vse v moralnih okvirih...
Sedaj se spomnim, kako je prišel sin poklapan iz šole in komaj kaj sem iz njega izvlekla, kaj je bilo narobe. Za....bavali so ga, ker je imel dolge lase in je rad bral. Zraven tega pa je nosil čudovito verižico z obeskom zmaja. Nekdo mu je rekel, da je satanist...
Moj nasvet pa je bil:
Na šoli je trop belih ovac, ki vse blejajo enako. Ti si pa črna ovca in blejaš drugače. Na voljo imaš dve možnosti. Ali postaneš bela ovca, t.j. da se ostrižeš, skriješ knjigo in snameš verižico, ali pa ostaneš ponosen na to kar si in se požvižgaš, kaj si mislijo o tebi in ostaneš črna ovca. Izbira je tvoja.
Kakšenih 14- dni za tem sem ga vprašala, kako gre.
Nasmejal se mi je mi rekel, da ga pustijo pri miru, zraven tega pa na šoli skorajda ni bilo več učenca, ki ne bi nosil podobne verižice. Verjemi, da mi je od ponosa šlo na jok!
O knjigah pa tako ali tako imava enako mnenje. Za naju so knjige svetinje!

Sedaj pa imam enak problem s hčerko, ki se oblači v vojaška oblačila. Kaj morem, nasvet je bil povsem enak in še enkrat je vžgal. Samo ona se tako ne sekira kot sin. Njej je ravno kot Dravsko polje...

Najprej se sooči s propadlim prijateljstvom. Če si ga ti kaj polomila, najprej priznaj sama sebi, ampak res bodi odkrita. Če ga pa nisi, se ne sekiraj, saj pravo prijateljstvo ne propade kar tako.
Pusti času čas, pa se bo ta juhica tudi ohladila. Če sama pomislim na propadle zveze, mi je kar slabo, kako sem se sekirala in prebolevala, ko pa tako ali tako ni imelo smisla. Samo živci so se mi skrhali in napajala sem se s sveto jezo. In za kaj? In za koga?  Brez veze. Boš že našla sebi enake. Veš kako pravijo: gliha vkup štriha.
Omejitve...
Na njih gledam pozitivno, če so v mejah normale. Morajo biti in morda boš to razumela šele takrat, ko boš imela svoje otroke.
Takrat se življenje zelo spremeni, kot da bi se ti oči pameti šele takrat odprle.
Če imaš težave s strarši in zaupanjem, jim poskusi NA LEP NAČIN dopovedati, da veš kaj delaš, da si dovolj stara in dovolj pri pameti. Glede tega je bolje, da nadaljujeva v najstniški temi...
 Glej, theONE piše, da si oseba naj zastavi cilje, ki bodo na poti v boljše. Imaš tak cilj? Vsaj en majhen?

Lepo, da si spet z nami!!   

kadimo,pijemo,ubijamo se usak dan po malo.če pa pride beseda na samomor ...........ne more biti toliko grozno da nekdo naredi samomor.jaz o tem sicer nisem nikoli razmišljal vem pa ,da se vedno najde kakšna rešitev in samomor ni rešitev če ima nekdo probleme ali pa hudo stisko.mi smo enkrat že zmagali v boju za življenje takrat ko smo bili se "spremiji"in smo hiteli oplpditi jajčece.ZMAGALI SMO.dano nam je bilo življenje.zakaj potem samomor??
"za dežjem vedmo sonce posije"