ubistvu se jst včasih res počutim osamljana pa čeprou je okol mene ful ljudi in tut če mam tiste, ki jih mam rada okol sebe...kr ena taka tesnoba me popade. no ne d se to zdej redno dogaja sam useeno...ponavadi je to k se kam odprauljam za del časa oz. vem da se spuščam v neki nouga kjer bom o stvareh sama odločala..sej nevem učasih je ta občutek podobn paniki, učasih hito mine, učasih pa kr noče stran

pomoje je normalno sam do ene meje. k te pa tej občutki začnjeo resno ovirat pr vsakdanjih opravilih pa to ni več sprejemljivo. jst mislim tko: k si enkrt ne znaš več sam pomagt si morš pomoč posikat. tega marsikdo ni sposoben ker večina verjame, da je en odkrit pogovor s psihologom sramota. pa ni! že to d si težave priznaš je pogumno dejanje, iskanje pomoči pa ni nč napačnega oz. je zlo pozitivna zadeva, ki je daleč od sramote, zadrege ipd. ljudje smo si različni in zato se tut na različne načine spopadamo z lastnimi težavami. če pač nekje škripa je trepa podmazat...simple as that. sam je pa res da smo slovenci še zmjri dost zaprt narod, ki se utaplaj u lastnih predsodkih in glih zato je usak k si pomoč poišče že kr nor oz. ga okolica kr odpiše. kar pa še zdaleč ni prou. jst bi bol rekla d so pomoči potrebni usi tisti k tega ne znajo sprejet in k v tem vidjo nek hud baw baw

glede prijateljeu se stinjam, psihologa sm navedla kukr možno opcijo in če bi bolš bral/a bi vidu/la d sm napisala v primjru ko si sam ne moreš več pomagat in nimamo tuki kej govorit o pogumu tistih k si sami pomagajo. ne rečem, svaka jim čast sam jst sm govorila o teh k pač tega ne zmorejo.

Jaz se počutim osamljeno, ko bi rad kam šel pa nimam s komi it