Zakaj bi bila to čustvena otopelost?
S spoznanjem, da naše življenja nima nekega višjega smisla (oz. bolje povedano Smisla sploh) se samo osvobodimo vseh nepotrebnih spon in šele takrat lahko zaživimo brez nepotrebne ideološke navlake in se posvetimo življenju tukaj, zdaj, Ljudem, ki nas obdajajo in sebi samemu.

In ta smisel je kaj?

Kakšna je razlika če se danes konča moje, tvoje, ali katerokoli drugo življenje? Kakšen smisel ima življenje vsakega individua posebej?

Ne me narobe razumet, zelo rad imam življenje, trudim se uživati v vsakem trenutku le tega, vendar se zavedam, da moje življenje konec koncev gravitira onkraj smisla. Smisel kot tak bi ga zgolj omejeval in reduciral, ne pa mu pustil, da se se zaživi kot Življenje.

Ravno to, da praviš, da boš na koncu življenja rekel da si res živel življenje ni smisel ampak je pač to razumeto že pod pojem življenja. (se pravi če temu rečemo smisel, tej samoaktualizaciji življenske oblike v samem procesu življenja, se malo ponavljamo - beseda smisel je tu odveč)

Tu se nisva razumela oz. sem jaz površno prebral ker sem tvoj smisel razumel nekoliko drugače.

najina debata bi morala trajati akr nekaj časa in ne preko elektronskega medija, da bi lahko kdorkoli označil moj zorni kot kot pesimističen.

Dogodek, ki je povzročil tako mišljenje (ne samo pri meni) pa ne spada več v to debato. Govorim o spodletelem poskusu moderne in vseh njenih velikih zgodb, neštetih "-izmov", ki so vsi obljubljali (in nažalost ljudje še vedno nasedajo) smisel, uresničitev, kar toko čez noč.

Še enkrat moj predlog, ki sem ga že napisala pod reinkarnacijo.

Na strani prisluhni.si  je dober članek v premislek. Naslov: Zamolčana reinkarnacija.

To pišem pod to temo, ker je tam tudi omenjen smisel življenja.


Vabljeni na branje!