Če poklonila bi mi ti svoje srce,
do konca življenja bi mislil le na te…
Življenje končalo na pojstli se je,
ko gledala skozi solzne oči si me.

Takrat sem ti rekel nikar se ne boj,
živela boš večno in jaz bom s teboj…
Takrat nasmeh na ustih si imela,
moje srce pa je bolečina zajela.

Še sedaj ko zaprem svoje oči,
v živo tvoja slika prikaže se mi…
Tvoj nasmeh v bolečino ujet,
solze pa na mojem licu so spet.

Kako drugačen bi bil danes ta svet,
če trma nebi posegla vmes.
Živela bi srečno? Morda pa ne!
Bila bi le znanca, ki rada imela sta se…

Vse bi bilo bolje, lahko tudi to.
Da poznala se midva nebi nikol!
Važno je sam to da bi ti danes hodila naokol.

Pogosto vprašanje postavi se mi.
Sem kriv da tebe več med nami ni?
Da tvoje življenje končalo se je,
še preden dobro začelo se je!

Odgovora nikoli nazaj ne dobim,
saj ne vem na koga ga naj naslovim…

Še zadnjič z roko si solze obrišem…
Saj slabi spomini le kvarijo te,
ki lepo in srečno prikazujejo te.

Le ti so pomembni in bodo ostali,
večno do konca v moji glavi.
Ostala tako boš v meni do konca,
čeprav tvojega srca uspelo mi ni osvojiti,
do konca…

D.Ž 4.5.2010

ne nasrečo ni resnično... je zgolj kaj pa vem vaja, kok se znam vživeti v bolečino človeka, ki se mu je to zgodilo...

nism depresiven da bi vesele pesmice pisal ko pa bom bo pa kaka vesela padla drugač pa prostor je tud za tebe... odjavi kako svojo