Zgodbo povej mi, Melissa, sladke naslade vilinje,
neti ki gròzd jo pregrehe, ki daje ekstaze slepoto,
Kúpid ji daje libído, je Eros zapletel ji zanke,
vdihnila dušo ji Vénus, čutnost ji dala Kalípso.
    Ti si dála ji rojstvo s strastnim krtačenjem kodrov,
sàj bi drugače ostala le v skorji možganske zablode,
sàj bi drugače ostala izvzeta iz čŕk zaporedja,
to ki se vije in vije, v neskončnosti vidi se konec.
    Kònj božanske narave, Pegaz, vihràv lipicanec,
nosil je vilo mladó, Laoniélo, iz gôre tesnôbe.
Bujna ji sila opleta ob boku, da vsè se umika:
klanja rastlinja se bès, ki prej je vršilo morijo,
klanja se kamnov nasíp, korenine odmaknejo težo,
klanja se pajkov krdelo, ki prej je morilsko rohnelo.
    Jasa prelestna ustavi vihravca, ni žêlel več dalje,
nekaj je reči želél, ker nekaj je rekla boginja.
Lána krasnà razjahà enoroga in stopi na sredo.
Krogla rumena utripa v narahlih, bežečih presledkih,
kòt da ji vodi rokó in že se ustavi ob káli.
    Bela slepôta napolni slabikave rože poganjek,
zrasel da sladki je gròzd, ki je mnogim prinesel pogubo.
Glave neštete slepí, mísli pravične izprija,
daje preudarnim noróst, svetnike napada z demoni.
Širi morbidno bolést, da dobrim se sodi kot slabim.
    Mladim vilinkam so sprva rekli, da smrt jim povzroča,
strášno da sad je strupén, sprevrgli resnico, a vendar
niso kaj dosti zgrešili; povzročal gorjé ker je mrko.
    Mož če nekje je prisegel, zvest da bo ženi narcísni,
mnenje mu v kŕh razdrobí, trpí pa družina nič kriva;
àli še huje, včasih zlo sadje storílo je težnjo
dveh ljubimcev po enem dekletu, da vname se borba,
ta ki tako se končá, da eden se v Stêrcus preséli;
mnogim prekletstvo je sad in res je, da smrt jim povzroča.
Takšen grozdni je stòrž zrasel pred vilo prsato.
    Smeh je zelenih očí s spoštovanjem zrl na mogôto,
v tém malenkostnem zrnu skriva se moč neizmerna,
spomni ki njò, kodrolasko, na sladki dogodek davnine.
Misel dobila je krila, okolje izgine v meglici.

    Mèjno območje držav je sililo jezo v vojake,
tí ki odšlí so mirít nesmiselne spore lokalne;
ravno zato so povábile vile Egêrije cvetne,
nove edhéldone sinje, poskusijo bòj da realni.
    Hitro strasti ovené, se hitro razpletel zaplèt je,
toda brez žrtev ni šló, obe straní sta na zgubi.
Luč ugasníla je vili Támiën, sestri od Kármïss.
    Vrača sprevòd se bojevni, jahála večina je v sedlih,
nekaj pa hodi jih peš, na sredi je voz leseneli.
Snâžni so biki goníli vprego po blatnem površju.
Vendar ne nosijo živeža niti sená, kot bi sícer,
pač pa teló Tamiéne; ugleda jo Kármïss mladostna.
Solza ji polni okó, razcveté po obrazu se kaplje,
rôka dotakne se lica, bled je izràz preminule.
    Sivi sledil je pogrèb, položíli so truplo pod zemljo,
skrbno ovili ga v svilo mrtvaško, polili z mazivom.
    V srcu párve še vile nagnetel se žolč je prevelik,
stekla je v gòzd temnogledi, sledijo ji bojne edhélte,
vèndar nje sled se zgubí, da predlaga Emánuël tole:
»Naša načeta je vest, pazíti bi morale bolje
nà neizkušeno, prvič v spopadu, ki ni je več z nami.«
    Vrne Rahela rdečela misel obratno v odgovor:
»Vsaka vrstnica bojnà odgovarja za lastna dejanja,
res pa da grenka usoda bilà je Támiën vili,
mlajšo je sestro pustila s prehudim obupom na zemlji.
Čàs le zdravilo je tukaj, pustímo jo torej na miru.«
    Mila Laniéla medtém držala je cvetje ob grobu,
naglo, nenadno zasveti v mislih luč ji razuma,
párvi Karmíssi razbrala namene je tèmne in mračne.
Vedno želela je iti nà prepovedano grudo,
tjà kămor hodijo dóne in túe, nikakor pa mlade.
    Nôge zato oddrvé do gozdnate mèje božjastne.
Tù je klečala Karmíssa in vstópila hrabro v notranjost,
tjà v vrágov brlòg, v temačno domovje demonov,
tjà v območje duhòv, kjer trening končá se vilinkam.
    Lana strmela je v vhòd, ni zmôgla slediti vrstnici,
topla ko roka jo prime; sledile so párvi edhélte.
Rdeča Rahéla bojevna privedla Karmísso je z brezna,
ena, edina, Emánuël, reče pa važno besedo:
»Níkdar več to se ne smé ponoviti ravnanje neumno,
nista še zreli, da mimo bi šli, staróst je vitalna!«
    Misel od tu je skočíla Laniéli na točko pomembno,
reče ko prva enakih obraten rek kot pred leti:
»Gábriëlína, Laniéla, zdàj si pripravljena iti
tja v deželo duhov, v prepovedano zemljo, kotlino.
Zdaj si naréd spopasti z zablodo se svojih demonov.«
    Stopi do čedne edhéldone, dá medaljon ji zlateni,
ta ki je ždel na verižici, spravi ga vila ob vrát si.
    Noga nje našla je pót v gòzd, ki preveva ga senca,
tja do mèje božjastne, spí kjer kotlina demonov.
Tókrat bila Laonièl je večja, močnejša, starejša,
upa da iti si mimo svojstvénega vhoda temine.
    Stèza je vrezana v skale, se drastično oži ji mera,
skozi da more le priti človek vitke postave.
V koncu je pot se odprla, ustavi ko zid kodrolaso.
Trnje čokato čepí na ramenih skale masivne,
líbidinózno vanjo se vjeda, a v sredi se ôdpre;
todkaj bil krožni je par, nad njìm so vtolčene črke.
    »Vŕti koló,« je pisálo, »doklèr da sta krožca svobodna,
dòkler da dva sta kot eno, vstopi naj dvojec v višave.«
    Vila uzrè dve kolesi, vstávljeni v mrzlo sta steno;
v vsako bilí pa iztolčeni trije še manjši so krožci.
Vendar pa, glèj, èn je le krog na vsakem kolesu
takšen, da možno prodreti s prsti je skozi praznino,
druga pa dva nósita križ, da zapira se prostor,
skozi da vidi se, kjé sameva ključavnic dvojica.
    Vili je jasno takoj, kaj smisel je tèj zagonetki.
Levo koló naj zvrtí za eno enoto se v levo,
ali pa tudi, sevé, za dve enoti na desno;
desno koló naj zvrtí za eno enoto se v desno,
ali pa tudi, sevé, za dve enoti na levo;
ravno tako sta postavljena krožca odprte narave;
njiju ki smisel je tá – do ključavnic odpreti praznino,
smisel pa krožcev je s križem zapirati prostor pomembni.
    Spodaj pod dvojcem kolés kvadrati so zrisani štirje,
v levem je zgoraj samevala pika, ena edina,
v levem spodaj in v desnem spodaj pik je dvojica,
desni pa zgoraj je prazen; ob strani sta vzvoda štrleča.
    Stisnila vila je gumb ob dveh vodoravnih dvojícah,
vsako koló je zató obrnílo na poti se v desno
ravno za dvojno enoto, uvidi Laniéla esenco.
Levi je krožec praznine odpiral h ključavnici prostor
desni pa ravno za ena je preko od končnega mesta.
    Gábriëlína strmí tuhtajoče in vidi, da zmeraj
vse se vrtí le na desno, zdaj jasna rešitev je končna.
Znova pogrezne se vzvòd ob dveh vodoravnih dvojícah,
desni je krožec praznine prispel do ključavnice krožne,
levemu manjka pa èn še obrat do končnega mesta.
    Tókrat pogrezne vilinka valj ob kvadratih dvojiških,
prvi ki nosi eno le piko, a drugi nobene;
ravno zato je koló na desni ostalo pri miru,
levo pa ravno za eno enoto premakne osovje;
prazna da krožca obá odpirata pot do ključavnic.
    Slastne oči so zelene padle na krožni obesek,
ta ki visí ji na vratu, sname verižico vila,
krožni pa dá medaljón v ključavnice krogelne jedro.
    Nekaj pa vendar ne gré v račun Laonièl bistroumni,
s čim naj zapolni še drugo praznino, k prvi zrcalno?
    Senca premakne se temna, obrne poglèd kodrolasa,
ôna bila je, Daniéla, in rekla besede igrivo:
»Gábriëlína, brhkà Gabriélina hčí, Laoniéla,
réšila krožno enígmo si Erosa, vodi ki vile
tja do svojih demonov,« in stopi h kompleksu kolesij.
    Prime svòj medaljon, zadaj simbol je mamljivi,
dve vodoravni šestici ležita ravno obratno,
tàm kjer prve je trebuh, vrát se druge bohôti,
tàm kjer druge je trebuh, vrát se prve bohôti.
Takšen emblém medaljonu leží na hrbtu zlaténem;
vstavi Daniéla ga tjà, kjer prazna je druga zareza.
    Tèžek se kamen premakne na levo in desno od srede,
vili da prideta mimo, nató pa prehòd spet zaprè se.
Lániël gleda prelést rožnáte kotline sijoče,
čudi se bujnemu cvetju, čudi bleščečemu soncu,
čudi zelenju, čudi jezéru in skálnatem’ hrbtu.
Vsà je kotlina popolna, pretánjena, vsà prominéntna,
zadaj pa trpko obdana s temnim kolápsom kamenja,
zunaj da srepa je krájna, znotraj pa raj je na zemlji.
    Bôse nogé radosté dražeče se trave zelene,
v krôšnjah je veter čepél, dopolnjuje popolnost jim lábrum,
majhen vodni dotòk, ki krade iz skale se trde;
vendar ponikne naposled v grudáti Górgone hčerki.
    V édnu vilinskem povzela je rek Laoniela prsata:
»Smela vrstnica Daniéla, kakšen demón bi le neki
bival v raju sijočem, takšno mišljenje je votlo.«
    Ona pa nese rokó, črnolaska, do brajdinih štorov,
ti so nósili moč, odseva ki v sadežih jeka.
    Z ust pridrvijo v izdihu glagoli čutne narave.
»Smrtni Dalárije gròzd,« zavzdihne Laniéla v afektu.
Toda krasôtna Daniela pomiri razgreto elfíno:
»Nìč se ne bój edhëldóna, božanskega étosa grozdje
vzelo ne bó ti življenja, ne biva mu strup v oseménju.
Sédiva hrastu v naročje, da rečem ti nèizrečêno.«
    Hlad ju je sence objél pred žgočim soncem pomladnim.
»Eccë,« je rekla Daniela, »vidiš drevó na sredini,
tisto, ki polno je cvetja, tó je árbor ekscesov.
Nosi tri vrste ròž: béle in rdeče ter črno,
eno od teh si pripní v lasé, zaužiješ ko grozdje.
Slednje storilo bo tó, poletí da v nebesa libído,
dolgo ne boš se upirala slasti, pohoti, ljubezni.
Ta afrodíziak močni zmešal razum ti bo umni,
ravno zató pripní eno od rož med lasé si:
prva je bela; z njò govoriš, želiš da ljubezen;
druga je rdeča; z njò govoriš, želiš da si cóitus;
tretja pa roža je črna in z njò govoriš nam naslednje,
divjo da pròmiskuitéto želiš, rapídno, ječečo,
dà te tretiram kot stvar; ne žêli si rože temačne.«
    Sladka Daniela odpnè si oklèp in odpravi se v lábrum,
vso odvrže obleko, razgali golôto svileno.
Sonce ji pôje po koži, postavo objema ji veter,
gangliji dà patogénično plešejo v nektarju droge;
to je čutíla vilinka, ko zmoči se v vôdi kristalni.
    Isto storí Laonièl, da ji splava v naročje Daniéla.
Slednja ji z milo rokó izpira nesnažnost s kotičkov,
vmes pa igrá se z lasmí, radostí se Laniela vilinka.
Skrbno nanese na veke škrlatno-vijolično barvo,
ugrizne se v ustnice, krí pa natrè na ustne ljubimke.
    Dolge uhane pripnè ji na uhlje špicljato mamljive,
milo Lanièl da objema lepôta v kvántumu višjem,
vsà je zavita v prelést; se storilo Daniéli je isto.
    Vzpneta se vili z vodé, lesketá gôla se koža,
sije v božanski mokrôti, hlepí po žarkov toplôti.
    Zadnji objél je elfíni dišèč izvleček rastlinski,
spleta da v nos se parfúm in neti neštete radósti.
    Stopi Daniela po trati, približa se sadeža sili;
svètli so nohti nje prstov počasi spolzeli na grozdje,
k Lani obrne poglèd in v usta ji nêse sladilo.
    Zlò osemenje zdrví poredni vilinki v želodec,
misel zasenči z meglò, ponoreli so ljubki hormoni.
Isto se tudi storilo Danieli je, vdrè da bolezen
v njuno divje srcé, ki začelo je godbo hitrejšo.
    Slednjič našla sta pot cvetôva beline ljubeče
tja do dvójice glav, zavila v lasé se kodráve.
Sedli sta divi prva se v drugo, postali sta eno;
grešni demoni napadli njuni so duši razumni.
Gleda Daniela Lanielo in nese ustnice rdeče
tja do njenega lica, nato pa oblizne ji jezik.
Vilo napolni rdečica, čutíla je strašno hotênje,
slà se poraja ji v mislih, zbada nabòr jo emocij.