Slastna ljubimka je vstala, ustavila željo gorečo,
vrtnico utrga mladostno in reče brhkì edhëldóni,
naj se obrne na trebuh, vzdihnila Aura je sinja.
Brst si je našel cvetú pót do zatilja miline,
spuščal nato se navzdòl po hrbtu, prispel do zavetja,
spuščal v sladkò mediáno, dotikal sramú se svetišča,
spuščal se v ánus, spuščal v presredek, spajal z mokrili.
    Sladka Laniéla drhtí v nadražênosti, v svetu demonov,
z ust se ji vije ječanje, kloníla je zankam boginje,
njé, Dalarije višje, ki dala libidu je smisel.
    Cvet Daniéla spustí, labiálno se loti sedalke,
dih se poveča Lanieli, obŕnila hrbet je v trato.
Jezik je našel čutèč pót do nožnih ji prstov,
dvigal se v nart hudomušno, obískal gleženj štrleči,
dvigal v golén se iščóč, obiskál koleno mamljivo,
dvigal se v stegno meseno, poískal kolke cucljaje,
zvijal se v dimlje vrtèč, kohleárno obkrožil je vúlvus,
nášel do srede popkà, hipogástrij našèl prepoteni,
smukal do tóraksa centra, se v péctus zajedal ovalni,
smukal v karúnkel nasladno, ni žêlel od tu se ganíti,
drsal lagodno se v fárinks, z vratú pa prešèl do ušesa,
spuščal do ličnic se rdečih, nášel je ustnic zavetje.
Sreča očí steklení, kot kaplja ki kani kaníti,
solznica solzo spustí, oblizne Daniela jo vila.
    Oris sprehodi medtém náglo se v tempelj nenajden,
spušča se v klitoris smelo, prepúcij s sálivo vzburja,
spušča se v vulvusa greh, s kunilínkcijo vzpenja ga v éden,
suče se v céntrum, najde si nimfe, povzroča ječanje,
suče v presredek, dotika se réktuma, vzpenja ga v ígnis.
    Nohti Laniele rdečele zagrizli v lasé so se črne,
njej, Danieli lepostni, in vlekli k sebi močílo.
Cápillus boža ji trebuh, óris ji lábium neti,
prsti ji stiskajo péctus, véntus ji cútis naslaja.
    Bôse so nôge bilè v žámetno rôsnati trati,
veter ji lórdstvo ljubímka in neti naslado neskončno,
sonce golôto pestuje in vzbuja užitke stotere.
Slastna Laniéla ječeča v nadráženost vsa je ovita,
vse telo ji drhtí, bila je v obsedenem stanju,
v zlèm, neprištevnem zanôsu, zdaj bi prav vsè naredíla,
vse porednosti skrivljene, misel ker koplje se v strupu,
vse nagajivosti sočne, gròzd ker razum ji pijáni.
    Ustne odmakne od cveta prelestno popolna Daniela,
stopi k rožam škrlatnim in dvojec utrga nenadno,
belo zamenja za rdečo ter isto storí Laonieli.
Njej pa duša gorí, želí si uslug marmeladnih.
    Tókrat Daniela mladostna približa se vili v obratno,
dolge goleni postavi ob rame in spušča zasebnost;
bele roké Laoniele objele so stegna s sedalom.
Tam na drugi pa strani, Daniela privzdigne ji noge,
te se usločijo v loku, ko koža se drgne ob kožo;
v stegna vjedó se podlahti, povsèm da razgali se vulvus.
    Oris sprehodi rosán naglo se v hram svetovljanski,
gre v jagodičevja greh, s kunilínkcijo vzpenja ga v éden,
suče v presredek, dotika medénosti, sprošča se vénum.
    Aura medtem je lingvalno srkala fluid omamni,
ves ji obraz počiva v sečilih v obilnem obroku.
Vili ležita v neskončnosti, dajeta radost si bitja,
sladki okušata greh, prepletêni, vlažnò prepotêni;
dve sta telesi kot eno, intimno se zlepljata v strasti.
Svet krog njiju izgine, čàs je ustavil kolesje.
    Divi razgreti nazadnje češnjevo zvijeta noge,
združita v strasten namòt, vpijajo stegna v teló se.
Vroča Daniela združíla kazalec s sredincem je v fálus,
v óris ga dala Lanieli, da vznikne felácija sanjska.
    Sladki, zdrogirani vili navdá oogámno hotênje,
divje se drgneta v slasti, predrzno razvija se cóitus.
Péctus skakljà silovito, nogi drsita po koži,
sreda v sredo drví, neprištevni božanski sta divi.
    Mèhke so roke bilè v žametno rôsnati trati,
veter goloto pestuje in neti neskončno naslado,
sonce goloto potí, sveti preplêten se dvojec.
Divji je par tik pod vrhom, vilinki glasnó sta kričali,
vedno močnejši sta, vedno hitrejši, izčrpano bolni,
hočeta več in vse več, v kulminácijo vzpenja se hôtnost,
dòkler da cvet se razpoči, ustavi da nori ta ritem.
    Pôtni, vročični telesi padeta v tepih zeleni,
noro zadihani gledata ràj v krčih demonov.
Ti so obsedli ju v divjo porednost, pregrešnost ječavo,
Aura da vsa je rdečela, lojníce bleščijo teló ji; –
ravno tako se bleščí kodrolaski božanstvena koža,
tam na Labêji otoku, ker grozdje našlo je usta,
roka je šla ji po svoje, zaprla je veke Laniela,
misel letela je tjà, do cvetne Egerije rôsne,
zdaj pa vrníla se sèm, na sredi je néčesa vila.

    Tèžke, tèmne oči prisluškujejo grešnosti bujni,
zlobec strmel je z zasede, mu glava je v strašnem problemu.
Sèm je poslan bil zato, mladostni da vzame življenje,
sŕce zato je v temì, na ljubezen še v sanjah ni mislil.
Zdaj, ko moral bi vpasti, sveti pred njim se popolnost,
sveti omamna prelést, razmišlja zarotnik naslednje:
naj gre v napad neposredni in v trenu ji vzame življenje,
àli pa čaka, da vila opravi sladko porednost.
    Sreča ga misel središčna, na sredi opravi da grozo,
vilo sladkôba da naj ugonóbi; da čaka v zasedi.
    Stvar opazuje, nato pa pristopi v lisičjem koraku,
kòt če se gépard priplazi mladì antilopi zahrbtno,
tiho, potiho leze po stepi z nakano gnilôbno,
kò pa je blizu dovòlj, v strášni požene se dírjež,
v íktično íhto iglíčasto, v šoku je plen nebogljeni:
ravno takó zapodí atentator se s trave čopate,
s ciljem grdó utrníti življenje Lanieli vilinki.
    Dŕžal dolgi je nòž; je lažji od sablje težaške,
večji pa tudi, seve, od pipca, hitreje da vzame
čudež življenja zali tej žrtvi, popolni, krasôtni,
vsa ki se ziblje v pregrehi, na sredi nečésa je diva.
    Roka je božja segla po púščici, v lok jo pripela,
strašni skadí se brenkòt kodrolaski in zlobcu v ušesa.
Igla kot nora drví, grábi vótlost puščôbno,
hitro pride na cilj, atentatorju zgrize goltanec.
    Ta je bil ravno pri tém, zamahne da z nožem strupenim,
roko držál je v nebó, to bil bi zamah grozodejstva,
vendar pa s strelo je v grlu zgrudil se k tlòm mrtvoúdno.
Pade na skalnati kamen, naslanja se vila na njega.
V naglem je šoku, ko vidi vulgarnost napada nizkôte.
Zlódej trpel je strašnó bolečino, mu vrat razcefrán je,
roke se kopljejo v kŕvi, krví prepolna je trata,
kamna žamèt navdal je škrlát s kričečo rdečino.
    Lana obrne poglèd na strelca puščíce, rešníka;
ôna bila je, Dalárija, diva svetlobe in rastja,
ôna bila je, boginja, zavétnica mile ljubezni,
mati viharnih vetrov, dêa pregrehe libida.
Stala v človeški podobi v stvárstvu je svojem na zemlji,
to se le redko zgodí, obraz da boginja pokaže
tistemu, nosi ki sépter, vihtí v Vexillúmu jo širnem.
    Bôse nogé radosté se rôsnatih kapelj mokrôte,
bôžje goleni ovite so v tanko, listnáto zelenje,
bajna se svetijo stegna, božanska je polt zlatobarvna.
Bujno plodovje pokriva rastlinje polžásto izvito,
bujno kot vije se moč ovijalke okoli kaménja
belega templja, ki pada v pozabo v džungle pragozdu;
bes ga goltà, spreminja nazaj v embriónično stanje.
Bitko izgublja obstanka, čas res rábelj je hudi,
bitko izgublja obstoja proti sovražniku skritem’,
borbo izgublja vse bíti, tare dreves ga mogôta,
bòj mu razceplja teló, tare cvetov ga divôta,
bambus poganja iz mize, templje ovija zelenje:
bajno tako so ovijale rože boginje svetišče.
    Brstje ustavi pa rast, ko dimlje preveša se v trebuh,
brhko telo je razgaljeno, péctus le komaj prekriva
barvni metuljev nadév, zapeljivo sedé na intimi.
Blèsk zlatih je las poplesaval v narahlem pihljanju,
biserne, modre očí zapeljujejo v mrko morbidnost,
bežen ker lè je poglèd boginje; v podobi dekleta;
brezno namenil mladeničem, v njé ko zabredejo zanke,
blaznost namenil možém, ko padejo v past slepoglavo,
blodnje namenil prav vsèm, ko ôna jih vodi v ljubezen,
bol neizmerno, ki ene srečì, a druge ubija.
    Breskvinih ustnic je dih nósil dobroto na zemljo,
blagor da daje ljudém, ko širi se kuga zahrbtna,
bliski ko udarjajo gadni, ozdrávi jih pesem milôbna.
    Bleda je koža popolna, ne nosi okruškov človeških,
blag ji daje izglèd, četudi je duša najvišja,
boža jo sonce igrivo, izreče ko v sapi omamni:
    »Bôrka Laniela, Gábriëlína, hčerkà Gabriele,
bóbni bohôtnega bôja bódo bobneli bahavo,
bliža se sila jedkà, je blizu še hujša nadloga,
bodla bo v sredo srcá, atentator izdaja ji rojstvo.
    Bistvo je vsega otoka, mojo lastijo da kroglo,
bistvo je vsèh prebivalcev, ponòs in uglèd, da cvetijo.
Baza zato je nastala fásov, božjih glasnikov,
blato je misel postala, vse bi storíli na zemlji,
breg da jàz jim krasím, ne bodo pustili mi iti,
britev pa v srce pognali tistemu, krade ki tuje,
brèzobzírna je sekta rodila se zlìh svečenikov,
brèzkompromísno barbári, ne briga morala jih važna,
brèzpogójno morí, je skoraj odvzela mi tebe.
    Burja prihaja, Lanièl, izdŕži vihranje ji gorko,
breme premagaj ji tèžko, je sila ti dana četverna:
bije v telesu mi móč rastlinja in vetrov orkanskih,
bije v telesu mi móč svetlobe in sladke ljubezni.
    Bliža se sila ladjevja, želí ki rušíti kraljestvo,
brž mi pojdi do mesta, za danes odvzamem ti hotnost;
blažen poslušaj šepèt, ko rečem ti božje besede.
Burna te čaka usoda, bo tebi se reklo devica!«
    Svètlost boginje premine, nje bit se je znova spreménil
v kroglo božanske narave, ki ždí na sépterja rtu.
    Lana nadéne oklèp, pristopi h kopitnemu konju;
bežno ji misel zvihrá nazaj do Egerije cvetne.
    Divi ob koncu sta cóitusa v travi z lasmí se igrali.
    »Sladka,« ji dé Daniël, »kako se zdél je obrèd ti?«
    »Grešno, poredno,« ji vrne, »pôdlo, mèhko, nasilno.«
    »Lezi, počivaj, že kmalu storila vso stvar ti bom znova.«
    Vila Anela zardí, obriše potne si dojke,
líbido njene ljubimke pa noče in noče zaspati.


Anagram
    Gôra je na nook, telo jipi: npr. lepe, baza svet mejón,
pa rimo veselí, lisa visok gonnil, žele sapatéu,
saj ne bo stradal ne pod asse, z naj raco sva zaddela,
Santíni koda veje črka, golob nori denč vlaga,
ko pa žito sije, d’ kajak sokol jijèj, sin goráč lik,
diva Laoniël noč popusst, hleb ga ork nidollea,
kulisa nee rije, čop srcé viteza, radirke nos dol,
ha so nazaj koce, a vozi se gejzir, čerávnno pito,
titanik hrimz čarovnih grča, dr. žoge nič bomo zello.


    Zrè jo vilinka z rdečico v obrazu in dene ljubeče:
»Jòj, Daniéla, kako si poredna, a to me naslaja.«
    Vrne se misel v sedanjost, očí so zastale zelene
tam na Pégaza rogu, nató pa v sramú preskočíle
v krošnje smaragdne, šumé ki v vetrù, valové ki igrivo.
    Vzpnè se v sedlo nosilka kroglé in odjezdi do mesta.