|
beautiful liar
|
 |
« Odgovor #14 dne: May 29, 2010, 07:24:44 AM » |
|
Oba veva, da tak ne gre več. Ampak tak težk je začet pogovor. Pozimi si me s tistim svojim dejanjem ful prizadel in čeprav sem dajala vtis, da sem pozabila, nisem. Sam tak težk mi je povedat... 2 meseca si nisi mogel vzet 5 minut, da bi vsaj sms poslal in potem se odločiš, da bi spet bila mal prijatelja, in to ob najslabšem možnem trenutku. in potem si se čudil, zakaj taka reakcija?! še zdaj ne veš, kaj vse sem prestajala januarja, ne moreš vedeti, ker te ni blo ob meni. Ko si me vprašal, če lahko greva čez vse to in sva spet samo prijatelja, sem želela reči JA, lahko. Ampak v grlu sem imela cmok. ker resnično dvomim, da je možno. hotela sem reči, da sva lahko spet samo prijatelja, da bi tebi in sebi dokazala, da v resnici ne čutim nič več do tebe. ampak to je laž. v več kot enem letu bi bila čudna, če mi ne bi nič pomenil, se ti ne zdi? in ne razumem, kako si lahko ti tako hladen. Rekel si, da tudi tebi ni vseeno... Kaj si s tem mislil? Ne bom ti postavljala ultimata vse ali nič, ker nima smisla. še sama ne vem, kaj hočem od tebe. vem pa, kakšen bi bil tvoj odgovor. poznava se že toliko let, da ti ni treba odgovoriti. hudo mi je, ker te že sedaj pogrešam. pogrešam najine pogovore, pogrešam to, da sem ti vedno lahko vse povedala. ampak tega ne bo več nazaj. vedno bo med nama tisto nekaj neizrečeno. vedno bova pristala na drugi strani prijateljstva, takoj ko bo za to priložnost. ampak jaz tega ne zmorem več. ne zmorem več tega, da otrpneš, ko te ljubeče objamem. tvojega strahu pred čustveno bližino. pred navezanostjo na nekoga.
žal.
|