earine eno vprašanje.
Večkrat se mi je že zgodilo da sem dobil idejo za knjigo. Sprva v glavi spletem celotno zgodbo, potem določim vse osebe in jih karakteristično opredelim. Ampak potem ko skušam vse prenesti na papir ne gre in ne gre. Mogoče veš kako kako si lahko pomagam?
V glavi sem imela en določen odlomek, ki sem ga napisala pravzaprav za neko revijo. Osebe so se mi že takrat prikupile, pa mi je bilo škoda, da se zgodba ne bi nadaljevala. Poskušala sem jo peljati naprej, pa ni šlo. Pa me je moja pamet navdahnila z idejo, da bi se poskusila vrniti na sam začetek (kako sta živela prej, kako sta se spoznala...). Ko sem domišljiji pustila prosto pot, pa je šlo samo od sebe. Še danes ne morem verjeti da je nastala knjiga in da sem skupaj spravila celo dva dela, v založbi pa so me vprašali, če bi se celo dalo nadaljevati. Pa to ni bistveno. Pri drugi knjigi sem pa že takoj imela začetek, nadaljevalo pa se je samo okvirno. Vedela sem o čem bom pisala, a sem si pustila proste roke za presenečenja. Tudi pri Cori je osnova zgodbe že bila izdelana, vendar pa sem začetek spremenila kar 3krat.
Nespeči, ki nastaja sedaj, pa mi ni dal miru, dokler nisem našla začetka. Pravzaprav je to tisti TA PRVO kar moram najdi, da lahko nadaljujem.
Je pa zanimivo (vsaj meni) , da sem začela pisati nekaj, kar bi lahko imelo naslov Gallus, cca 15 natipkanih strani sem končala, zdaj pa mi to že kakšni 2 leti leži nedotaknjeno v predalu. Konec, nobenega veselja, nobenega navdiha, nič... Potem je bila še ena stvar (brez naslova). 50 na roko napisanih strani. Prav tako konec, nič nula nada... amen. S tem se ne ubadam več, ker nima smisla. Mogoče kdaj kasneje, mogoče nikoli več.
Torej, najprej moram imeti začetek, ki se razvija v tisto, kar sem si zamislila, vendar se ne držim zgodbe kot pijanec plota. Z veseljem si pustim maneverski prostor in se pustim presenetiti. Takšno presenečenje sem pri Janu in Adeni doživela kar nekaj krat (sin, ki je bil do dna zloben, ki je v navalu besa ubil svojo mater, vendar pa se je kljub črni duši bil sposoben zaljubiti, čeprav v napačno žensko.... Ves čas sem VEDELA, da bo srečen konec, a me je tik pred koncem udarilo in to tako zelo, da se mi je celo smrt najbolj ljubljene osebe zazdela zelo posrečena in dramatična. In bolj kot sem o tej ideji premišljevala (premišljujem pa tako, da se osebno prestavim v to osebo, da se ji zakopljem pod kožo), bolj se mi je zdela sprejemljiva. Je pa tudi res, da pri Janu in Adeni NISEM imela izdelane celote vnaprej! O tem, če te bo zanimalo, kdaj drugič...
Enako je pri karakterjih. Ta trenutek je oseba dobra, v naslednjem pa že lahko izda najboljšega prijatelja (ampak le, če mi tako šepne ideja). Nekateri seveda ostanejo vseskozi dobri ali slabi.
In še za konec. Zdaj me ima, da bi šla še enkrat od začetka in nekatere stvari drastično spremenila, pa da bi videla kam bi me to pripeljalo...
