Čveka forum - osrednji slovenski forum
February 05, 2012, 10:01:30 PM *
Dobrodošel, Gost. Prosimo vas, da se prijavite ali registrirate.

Prijavite se z uporabniškim imenom, geslom in časom prijave
Novice: Pozdravljeni na Čveka forumu.
 
   Domov   Pomoč Online igre Išči Prijavi se Registracija  
Književnost, knjige, časopis.. Del foruma namenjen pogovoru o književnosti, knjigah in časopisu.
Strani: [1] 2
  Natisni  
Avtor Tema: Zgodbe  (Prebrano 3801 krat)
tolovaj
Novinec
*
Sporočil: 1


Poglej profil
« dne: October 08, 2008, 01:06:32 PM »

Evo, sem nov na tem forumu, prebiram ga že kar nekaj časa in imam en predlog. Nasmejan Če je med nami kdo s pesniško, pisateljsko žilico bi lahko napisal kako zgodbo, lahko zgodbo z nadaljevanji in jih postopoma objavljal. Se mi zdi, da bi bilo to kar zabavno. Ko bi ti bilo dolgčas pa bi obiskal  forumu in prebral ter pokomentira kakšno zanimivo zgodbo  Kul
Prijavljen
earine
Gost
« Odgovor #1 dne: October 08, 2008, 01:10:13 PM »

Moja malenkost se je oglasila na tvoj predlog v temi Za pokušnjo.

Kako pa je kaj s tvojo umetniško žilico?
Prijavljen
earine
Gost
« Odgovor #2 dne: November 22, 2008, 12:47:12 PM »

Tole stvar sem našla med založenimi papirji in se odločila, da jo delim z vami...


  Okrog in okrog zgubljene duše je tavala obupna, neskončna praznina in bil sem tako prekleto sam. Tako dolga, meglena, ničeva in mrzla zima... Povsod en sam leden hlad, v srcu, glavah in ljudeh, ki topoumno gledajo pred seboj.
  Spreletela me je zona. O bog, kako sem jo pogrešal!!
  V postanem, zatohlem zraku, ki se je nagibal k mraku, se je še vedno mešal njen vonj, čeprav precej zgubljen in blag, a vendar... Srce je na hitro vztrepetalo kot drobna ptica. V spominu, duhu in ustih je ostal njen sladkogrenki okus in dotik te žlahtne, temne barve, ki je brez konca vabila, vabila, vabila...
  Bila je sladkost rajskih otokov, ki je obljubljala vedno nove radosti. Zmeraj na novo sem odkrival skrivnosti njenih divjih prednikov, rojenih v vročini brazilskega sonca. Nežna kot nedolžno jutro in sveža kot blagi poletni dež, ki osveži zaspanega duha.
   In bila sva eno. Vedela je, kdaj je žalost, kdaj uteha in lovila je utrinke popoldanskega počitka. Nerazdružljiva zjutraj, prijatelja čez dan in ljubimca zvečer. Tako tiho in divje je znala zaigrati na strune človeške nravi, pomirjala razdražen jezik in brzdala togotni um.
   Ni mi bilo lahko, a moral sem se ji odpovedati, zapustiti mojo drago prijateljico in jo skušal pozabiti. rekli so mi, da je predivja zame, zame pri mojih letih. Zaradi zdravja so ponavljali in ponavljali v nedogled, dokler nisem klonil. Mislil pa sem si, ko me bo pobralo, me bo pobralo, sigurno pa ne zaradi moje dolgoletne spremljevalke.
   Srce pa je še vedno razdvojeno in tako hrepeni še vedno po eni sami samcati
                                                            skodelici kave...


april 2000



Naslov zgodbe pa je Skodelica kave, ki je bila napisana za natečaj Droge Portorož. Ne, ni bila uspešna....
« Zadnjič urejal: October 04, 2009, 05:12:44 AM od earine » Prijavljen
earine
Gost
« Odgovor #3 dne: November 27, 2008, 03:12:01 PM »

theONE, to je pa tista, ki sem ti jo obljubila in je BREZ NASLOVA. Imena so sicer enaka kot v knjigi, toda tole mi kasneje prav nikjer ni prišlo prav.


  V srcu jo je grizel vedno večji strah. Roke so bile nemirne in pogled je zmeraj uhajal k vhodnim vratom. Jan in Adrian sta se odpravila na pot sredi dneva, ko sonce še ni prišlo na pol poti. Zakaj ju še ni?
  - Ne čakaj naju, sta rekla.  - Ne veva, kako dolgo bo trajalo, sicer pa srečanja nikoli niso bila hitro gotova. Ne delaj si skrbi. Verjetno naju pred mrakom ne bo.
  Posvet je bil sklican v tajnosti. Tudi doma ji ni hotel povedati kaj več. Jan se je izmikal vprašanjem in ... pogledom, Adriana pa cele dneve ni bilo doma. Vedela je, da so obhodi po Okrajnem gozdu samo izgovori, Adrianov pogled pa vse bolj vznemirjen.
  Pred tremi dnevi je pozno zvečer potrkalo na vrata. Jan je šel hitro odpret, kot da bi pričakoval obiskovalca. Sporočilo je bilo povedano kar med vrati. Ko je Jan spet zaprl vrata, je slišala samo topot konjskih kopit, ki so se izgubila v noč.
  - Čez tri dni greva z Adrianom na posvet.
  - Kam? Zakaj z Adrianom?
  - Gor k Visoki skali. Šla bova pred poldnevom, da bova pravi čas tam, ji je odgovoril samo na prvo vprašanje.
  Adrian je v kotu rezljal kos lesa in očetu poslal vprašujoč, oprezen pogled, ki mu ga je oče vrnil. Med njima ni bilo potrebnih besed.
  Sumila je zaroto, saj kadar sta govorila brez besed, sta vedno imela kaj za bregom... Adrian se je takoj odpravil spat, Jan pa ni hotel slišati za vprašanja...
  Sredi noči se je prebudila. Jana ni bilo ob njej, je pa skozi okno slišala pridušen pogovor. Na jasi pred hišo je opazila dve postavi, ki sta sedeli v travi, obsijani z mesečino. Zraven njiju je ležala zvesta mrcina Oni. Jan je nekaj prigovarjal sinu, ga potepljal po rami in stisnil k sebi. Obrnil se je k psu in mu nekaj zašepetal v uho. Onijev rep je začel navdušeno mahati, nato se je obrnil in stekel čez travnik.
  Ko ju je tako gledala, se je v njej začela nabirati jeza nemoči. Zakaj ji ne povesta? Kaj je narobe? Kaj skrivata? Kam in zakaj je poslal psa sredi noči? Vprašanja so ji kar begala sem in tja, kar nehote. Takrat pa ji je, kot v uteho, od nekod priplaval spomin kaj vse so že pretrpeli, koliko trnove poti in odrekanja je bilo potrebno, da so sedaj skupaj. Pa se je tudi to začelo podirati...? Čelo so ji zgubale hude slutnje...
 
  Tudi sedaj, ko je sedela pred ognjem in čakala svoja najdražja, je prednjo zaplaval kak že oddaljeni spomin in potem se je spet spraševala:
- Je kaj narobe s Severno mejo?
  Že res, da so zadnje čase orki tam delali zgago, toda ali bi lahko za tem bilo kaj več? Kar nekaj časa je že bil mir, res pa je tudi, da so se možje zadnje čase več družili ob večerih in je padla tudi kakšna preglasna, a so se hitro utišali. V zraku je bilo čutiti, da se nekaj pripravlja, prikriva pred ženskami. Jan bo že povedal, ko bo čas. Vedela je tudi, da z radovednostjo pri njem ne prideš nikamor. Saj ga je poznala. Ko mu bo prav, bo že izvedela.
  Nenadoma jo je prešinila mnogo bolj grozna misel. Gnala jo je, da je vstala in šla do stare lesene skrinje, na kateri so bile izrezljane nežne zlate vilinske črke. Odprla jo je in iz nje vzela dva omota, ki sta bila zavita v zeleno, rahlo prašnato blago. Nežno je zaprla skrinjo, sedla nazaj in si v naročje položila zavitka. Gledala ju je brez misli in spet je prišel strah. Sama sebe je tolažila, a zaman. Premagalo jo je in počasi ju je odvila. V soju ognja sta se zableščala meča i prav nič se jima ni poznalo, da sta bila že nekaj časa pozabljena. Tudi ostrina je ostala...
  Čutila je globoko spoštovanje in s prsti je podrsnila po kovini. Dolga, vitka dvorezna meča. Eden je bil za spoznanje ožji in krajši, drugi je izžareval večjo moč in ročaj iz zmajeve luske je bil komaj opazno obrabljen.
  Zatopljena v misli, se sploh ni zavedala, da ju je začela drgniti s krpo. Bila sta ponos, trepet in strah družine. Večji, Aries, je bil Janov. Dobil ga je od očeta, ta pa od Skritega Gozdarja, kralja Južnega dela Globoke reke. Adrian pa je bil gospodar Viserja. Jan ni hotel povedati, od kod je in kako ga je dobil.
  - Glej, da ga boš vreden, mu je rekel. - Ne skrbi, pošten meč je, pa je odgovoril njej, ko je videl zaskrbljen pogled.

  Luna je že dolgo svetila, ko se je vzdramila. Ogenj je počasi pojemal, ko sta vstopila. Obstala sta mrkih obrazov v polmraku,
sama pa je obsedela s pogledom v žerjavici. Brez besed sta snela ogrinjala in odložila toka s puščicami in loka. Prostor je napolnila neprijetna, napeta tišina. Od vznemirjenja jo je razganjalo, toda oči so ji ostale mirne. Kovina v njenem naročju se je hladno svetila.
  Adrian je pogledal očeta in se molče odpravil h konju.
  Sedela je tam, brez besed in skozi vso telo je začutil neizmerno ljubezen. Kako rad bi jo stisnil k sebi, obvaroval vsega hudega. Zadržano je vzdihnil. Zdaj ne more več molčati, saj ju je čakala vso noč. Prišel je do trenutka, ki mu je paral srce. S tresočo roko je pobožal ljubljene lase, se dotaknil lica in sedel prednjo na tla.
  Ob njegovem toplem dotiku je v strahu zaprla oči. S pogledom je ošinil smrtno orožje, nato pa njen obraz. Pogleda sta se srečala. Zdaj je vedela, da novice niso dobre. Tiho je vprašala:
  - Potreboval ga boš, a ne?  Pogled ji je zdrsnil v naročje in par trenutkov je Jan potreboval, da ji je odgovoril:
  - Da. Oba.
  - Oba?? je nehote povzdignila glas in sunek v drobovje je bil močan. Premočan.
  - Tudi Adrian gre,  jo je gledal z bolečino v očeh.
  - Adrian? V boj ga pelješ?  je skoraj z grozo zašepetala in glas se ji je zatresel. Prijela je oba meča in vstala.
  - Ampak...
  Nič ni odgovoril, le vstal je, se obrnil k ognju ter vanj vrgel poleno. Saj ne, da bi bilo hladno, le z nečim se je moral zaposliti in se obrniti od njenega strahu. Čeprav ga je bolelo, je z močnim, odločnim glasom rekel:
  - Odrasel je, ni več otrok. Čas je, da gre zraven!  Ne da bi jo pogledal se je obrnil in s težkim korakom odšel v sobo.
  Ostala je sama s solznimi očmi. Grozna bolečina ji je trgala telo in razum ji ni in ni hotel sprejeti boleče resnice. Molče se je odpravila za njim. V tej mesečni noči ga je potrebovala kot zrak, kot svoj dih in ljubila sta se hrepeneče vse dokler se na obzorju ni pokazala sled sonca.
  Adrian je že kdaj poskrbel za konja. Zunaj, naslonjen na steno, je gledal v nebo in pustil, da mu je vetrič mršil dolge lase. Vedel je, da se mora umakniti, da ji oče pove. Razumel je bolečino in ni se hotel vmešavati.
  Temne oči so mu poblisnile. Končno! Končno pravi boj! Skupaj z očetom, z ramo ob rami. V pričakovanju nevarnosti je vzdihnil. Nemirne, boja željne krvi pa se ni dalo več pomiriti....


Tistega jutra so vsi zgodaj vstali. Adrian je bil prvi, ki je pri ognju povzročal ropot, verjetno tudi nalašč. Vzdušje je še bilo umirjeno, pogovor je še tekel lahkotno, čeprav...
  Pomagala jima je pri opravi in pripravi popotnice. Vrnil se je tudi Oni, ki ga je Jan poslal k Velikemu Sokolu po pomoč.
  Zunaj so se že pričeli zbirati možje in vedno več je bilo topota in glasov. Tu in tam se je zaslišal tudi sokolov klic in se mešal z zvokom orožja.
  Neizogibno se je bližal čas slovesa.
  S težkim srcem je objela sina. Ni mogla verjeti, da odhaja, da te ponosne oči in resen obraz... Spel si je lase, si ob bok pripel Viserja, nož in lok pa je imel oprtan na hrbtu. Bil je pravi mladi bojevnik in kar zanašalo jo je od ponosa.
  - Pazi, da ne boš rinil v težave. Bodi v ponos svojemu očetu! Si slišal?
  Adrian jo je prijel za rame in demoni v očeh so zaplesali...
  - Brez skrbi, slej ko prej bova doma.
  - Brez skrbi...? se je naredila jezno, a jo je Adrian hitro poljubil na lice in še hitreje stopil skozi vrata.
  Še preden se je Jan zavedel, je z rokami objela njegov obraz in na svojih ustnicah začutil vroč poljub. Tolažeče jo je stisnil k sebi. Čutil je njene skrbi in vedel, da je ni besede, ki bi jo pomirila. Z zadržanimi solzami ga je prosila:
  - Pazi nanj. Tako mlad in vihrav je. Ni še okusil boja in krvi...
  Nasmehnil se je. - Seveda bom pazil nanj. Vem, s kakšnim ognjem gredo takšni mladi v boj.
  - Čakala vaju bom! je še izdavila, potem pa se ji je grlo zategnilo.

  Tako sta se poslovila. Zunaj je zajahal svojega konja. Sklonil se je še enkrat k Adeni in rekel:
  - Ne čakaj novic tukaj. Pojdi v mesto k Petroselinu. Ne čakaj tukaj sama in... ne delaj si skrbi, kmalu bomo doma.
  Preden je utegnila še kaj reči, ali ukrasti še en poljub, je zasukal konja in odjezdil na čelo kolone. Le Adrian se je utegnil obrniti in materi poslati poljub.
  Ni vedela kako dolgo je stala pred hišo. Jezdecev že dolgo ni bilo več, le zvesti Ori ji je ležal pred nogami. Po licu ji je pobegnila še ena solza. V mislih pa je prosila Dobre sile naj ju obvarujejo in čimprej varno vrnejo domov.


Prijavljen
earine
Gost
« Odgovor #4 dne: December 26, 2008, 12:16:00 PM »

TheONE, samo zate...

Devina  - čarovnica
Syringa - Angelova mati
Angel    - sin, ki se spreminja v vrano

Dogajanje: zgodaj zjutraj na gradu, na otoku Granada


"Ne vem, Devina, kaj mu je...?" je bila Syringa vsa iz sebe, čarovnica pa je napeto premišljevala. Iz jedilnice se je spet zaslišalo lomljenje stekla in lesa in Angelov grozljivi krik. Kletvice so bile človeškega glasu, torej se ni spremenil, zvečer je bilo še vse v redu in noč je bila mirna. Kaj, pri vseh demonih, ga je zdaj obsedlo? Prijela je za kljuko...
"Ne! Ne hodi!" jo je Syringa zgrabila za roko. "Ne hodi!"
Nekaj težkega je priletelo v močna hrastova vrata. Syringa je od strahu zacvilila.
"Pogledat grem, kaj se dogaja. Počakaj me tukaj in ne sili za mano." Na hitro je odprla vrata in še bolj naglo jih je za seboj zaprla. Ni še prav vstopila, ko je v zraku zagledala leteči stol in zadnji treutek se je sklonila. Nad njo je rezko počilo in po hrbtu je čutila dele raztreščenega lesa.
"Angel!" je ostro zarezal stari glas.
Angel se je divje obrnil in vanjo sta udarila snopa bele svetlobe.
"Kaj se greš?! Ves grad boš spravil na noge!"
Ves besen je vanjo zlival ledeni pogled. Spačenih ustnic in razmršenih las se je zravnal. Opazila je divje trzanje zgornje ustnice in v okrvavljenih rokah je držal veliko vazo. Naenkrat se je obrnil in jo treščil v zid. Zven se še ni umiril, ko se je pognal proti coprnici, a ga je Devina čakala. Izpustil je nečloveški glas in Devinino oko je blisnilo. Iztegnila je roko z dvignjeno dlanjo in zaklicala: "Ustavi se, črna sila zla!"
Tik preden je dosegel njen stari vrat, se je ustavil, a so bele oči še kar grozile. V prstih je začutila nenadzorovan bes in zbrala je še zadnje moči. Ledeni pogled je nevarno krhal njeno magijo. Starka se je vzravnala in mu naenkrat primazala močno klofuto.
Angela je nenadejana sila zasukala in udaril je v mizo za seboj. Zrušil se je na tla.
Hitro je skočila k njemu in mu nežno hitela popravljati lase.
"Kaj je s teboj, otrok moj? Angel, čemu ta bes in srd?"
Odmaknil se je se je njenim rokam, se prijel za nizko omaro in pokleknil. "Ahh!" je spustil iz sebe in z glavo močno udaril v les.
Devina je slutila vzrok, a je vseeno vprašala: "Si bil pri njej?"
Angel je nepremičen obstal s čelom na omarici, le roke so mu mlahavo padle ob telo. "Da."
Saj se ji je zdelo, da bo nekaj takega in ponovno se je spomnila na ironijo Usode. Oba je preganjala ista ženska.
"Si šel k njej z rdečim prahom?"
Pokimal je. "Pa ne samo enkrat! Pravkar sem se vrnil..."
"Se ti je zmešalo? Pa sem ti rekla, da jo pusti pri miru! Bedak!"
"Ne morem..., Devina, ne morem!" je skrušeno rekel. "Ne morem, ko pa...," se je potrkal po prsih, "tukaj notri tako boli!" Spet je s čelom udaril v les.
"Tako ne boš pregnal bolečine! Adena ni zate!"
"Utihni! Kaj pa ti veš?"
Čez obraz ji je šel oddaljen nasmešek. "Masikaj vem, nisem od včeraj. Tako si ne boš potešil nemira, verjemi. Pozabi jo, saj imaš svoja tri dekleta...!"
"Pha! Nič drugega niso kot plačljive vlačuge!"
"Do sedaj so ti bile dobre."
"Do seda! Do sedaj!" je vzrojil. "Do sedaj! A misliš, da mi ne gredo na živce?! Nič drugega, kot plazeči cucki... Če bi jim ukazal leteti, bi se vrgle s stolpa! Ubogajo me brez lastne volje. Lahko jih upogibam, kakor se mi zazdi... in kje je jeza, kljubovanje, notranja moč in kje je beseda NE?"
Devina je obupana sedla. Kako zelo je bil podoben očetu! Potreboval je izziv! Vse se ponavlja in zazdelo se ji je, da je prestara, da bi še enkrat... Vse se ponavlja. Že spet...
"KAJ SI REKEL?" sta zaslišala. "Kaj... si... rekel?"
Devina se je zdrznila. Pozabila je na Syringo!
"Sta omenila... Adeno?"
Devina jo je pogledala izpod čela. Zdaj se pa ne obeta nič dobrega! Tudi Angel je vedel, kaj bo sledilo. Najmanj, kar je potreboval, so bile materine kozje molitvice. Požrl je jezo, stisnil zobe in molče čakal.
"Sta omenila Adeno?" je še enkrat počasi vprašala. "Tisto Adeno? Tisto, ki je prišla sem in zmešala Rothranga? Tisto, ki je rodila Adriana?" Glas je imela nevarno miren. "Nje si želiš? Adeno, ki si zaradi nje izgubil očeta? Kje, prekleto, imaš pamet?! Si zmešan? Na tisoče žensk si lahko privoščiš, pa hočeš ravno njo?? Kje je tvoja odgovornost za Granado? Kje je Rotessa? Vse imaš, vse! Ti to ni dovolj?!"
Angel je vstal. Devina je opazila naraščajoče trzljaje in se ritensko umaknila.
"Vse imam, mamica, vse! Granada je moja, Rotessa je moja...," je oponašal njen glas in se ji v obraz zadrl: "In Adena bo moja!"
"Tepec! Nikoli ne bom tega dopustila! Ena sramota je bila dovolj!"
"Sramota?!" jo je Angel narobe razumel. "Jaz sem ti sramota? Potem ti bom povedal, kaj je sramota!" se je besno zadrl in ihte udaril s pestjo po mizi. "Sramota je, da nisi Adene odgnala, da se nisi borila zanj! Pustila si ga brez besed...! Niti malo ti ni bilo do tega, da bi ga obdržala!"
Nenadoma je Syringa zamahnila, a je Angel ujel roko.
"Koga zdaj bolj boli, mamica? A to še ni nič, " ji je mrzlo rekel. V Syringo so udarile hladne oči in za hrbet se ji je priplazil strah.
"Syringa! Premagana ljubica...! Morala si s Pristave, morala si z Granade!"
"Mi kaj očitaš?"
"Očitam...? Ne, sprašujem se, kam te naj napodim? Stojiš mi na poti... in pojma nimaš, koga si rodila! Ne veš, da se je tvoj prekleti urok prenesel name..., da sem mešanica Človeka, Vilina in Živali? Ne veš?  Ne veš, da se tvoj ljubi sin bori, da ne postane vran...? Še nisi nikoli videla belih oči, ki lahko zamrznejo še tako toplo srce, tudi materino...? Se sedaj mogoče zgražaš?"
Stopil je čisto do nje in jo nedolžno pogledal. "Tvoj otrok je spak To je sramota! Vranjo kri pijem, da me vidiš takšnega, " je razširil roke. "To je sramota! Spreminjam se v vrana in ti mi boš pridigala o sramoti...?! Najprej operi svojo, nato se vtikaj v mojo in... brigaj se zase!!"
Syringa je dobila solzne oči. Zmedeno je pogledala Devino, a se je ta obrnila vstran.
"Ne moreš mi prepovedati skrbi zate! Še vedno sem tvoja mati! Ne odrivaj me proč, Angel, in brigala se bom zate toliko, kolikor se mi bo zahotelo!"
"Raje pojdi pred ogledalo občudovati svoj napuh!"
"Smrkavec, smrkavi nehvaležni! Kaj pa misliš, kdo si? Poglej se, zguba! Tako ponosna sem bila nate! Granada, Rotessa! Ves svet je lahko tvoj, ti pa rineš k tisti, ki ti je ubila očeta! Očeta, Angel!"
"In? Kaj ti to zdaj mar? In ni ga ubila ona, ubil ga je Adrian! Adrian...! Moj brat! Kaj bo, ko bo prišel in zahteval del Granade? Ima še več pravice do nje kakor jaz, zato me pusti, da se brigam zase! Če ne bi bilo Devine, bi še sedaj gnilila v tisti smrdljivi luknji! Niti toliko nisi bila sposobna, da bi nama našla dom! Se spomniš podgan, se spomniš pajkov in plesnivega kruha?"
"Angel!"
"Zakaj, pa mi povej, zakaj je v meni toliko zla? Zakaj je moje srce hladno in duša prekleta? Zakaj znam okoli sebe sejati samo smrt?"
"Če hočeš maščevati očeta...," je povsem mirno rekla Syringa.
"Sploh ne gre za to! Končno najdem  nekaj, ki ma vrednost..., končno najdem nekoga, za katerega je vredno živeti... in še to mi hočeš vzeti?!"
"Ne boš je dobil!!" je izbruhnila Syringa. "Poznam Jana, poznam Adeno in poznam Fagusa...! Ne boš je dobil! JAZ ne bom dopustila tega! Dovolj mi je bilo enkrat!"
"Ti...mi...ne...boš...pustila? Mi misliš stati na poti?" Angel je bil skrajno besen in obraz se mu je spačil.
Syringi so popustili živci. Brez zadržkov je zmerjala njegovo srčno bolečino. Besede so postajale vse ostrejše.
Devina je videla, kako se je mirno sklonil. Syringa je bila v takšnem zanosu, da ni niti tega opazila, kaj drži v roki. Devina se je vsa pričela tresti in v mislih je prosila: " Pusti ga, Syringa! Pusti ga in ne izzivaj!" A Syringa si je še kar zapravljala življenje... Devini se je vse skupaj zameglilo in od daleč je poslušala njuno divje, peklensko zmerjanje.
Zdajci je Angel stal pred materjo s sklonjeno glavo... Starka je videla, kako močno je stisnil ročaj..., kako so se prsti, ki so ga držali, pobelili... in čutila je nakopičeno jezo, čutila bes in srd. Angelov molk je dal besneči Syringi še večji zagon in divje psovke so brez pomisleka letele iz nje. Angela je spravila na rob norosti... in... takrat..., niti... glave ni dvignil... samo... zamahnil je. Samo za hipec se je čas ustavil... in pot rezila so spremljale drobne kaplje krvi, ki so v loku pristale na kamniti steni.
Syringin glas je za vedno utihnil. Nenadna tišina je udarila z vso močjo in Devina je od groze zadržala dih. Z zamolklim zvokom je na tla padla glava, katero so prekrili beli lasje. Še preden je Devina utegnila vdihniti, je padlo še ostalo telo.
Angel je spustil meč, stopil preko mrtve matere in počasi šel do vrat.
"Ne potrebujem več zdravila," je rekel kakor, da se ni nič zgodilo. "Pustil bom, da udari vso prekletstvo. Prav malo mi je mar, če bom ostal žival..., a nihče, zapomni si, nihče mi ne bo stal na poti! Če sem si s tem podpisal smrtno obsodbo in nakopal večno sovraštvo... Briga me! Imel bom v rokah njene lase, božal njen obraz in telo... Imel jo bom ob sebi, pa čeprav samo za trenutek in čeprav bo to zadnje, kar bom storil..." Odprl je vrata in odšel.
Devina je obsedela sredi črepinj in polomljenega lesa. S starimi, zgubanimi, kruljavimi prsti si je pokrila obraz. Kako nedolžno je bilo Rothrangovo življenje, kako majhen je bil proti sinu... Bi bil še zmeraj ponosen nanj?
Vedela je, kaj se bo zgodilo! Vedela je, pa je ni mogla ne opozoriti, ne obvarovati...
Ni mogla ali... ni hotela?


Z dovoljenjem avtorja...
...


Se opravičujem, ker je tak dolgo trajalo, ampak nisem našla CD-ja in sem morala vse pretipkati.
No, to je en tak del, ki se mi niti ni sanjalo, da bi kdaj sin ubil mater. Ideja je preprosto prišla in bolj, ko sem nanjo mislila, bolj mi je bila všeč... Ja, v tej knjigi je še vsaj en tak zasuk, ki pa ti ga res ne bom objavila tukaj. Preberi...
« Zadnjič urejal: December 26, 2008, 12:49:59 PM od earine » Prijavljen
theONE
čveka+
*****
Sporočil: 1444


Morgen muss alles vergeh'n!


Poglej profil Email
« Odgovor #5 dne: December 26, 2008, 01:43:14 PM »

lepo lepo. Imaš odlično zmožnost divergentnega mišljenja Pomežik
Prijavljen

I hope I'll die before I get sold.
earine
Gost
« Odgovor #6 dne: December 27, 2008, 07:27:52 AM »

Hvala.   Nasmejan
Prijavljen
rozica
Novinec
*
Sporočil: 7


Poglej profil Email
« Odgovor #7 dne: June 02, 2009, 10:50:38 AM »

Moja zgodba: Ranjeno telo

Tečem. Ne zdržim več. Odkar je umrl očka je vse dručae. Podgrešam ga in ni mi všeč mamin novi fant. Odločila sem se . Obesila se bom. Nimam več močć da bi vstala. Iščem pravo vejo. spomni se kako je očka z mano hodil v gozd nabirat jagode. NAšla sem jo. Privezam vru, naredimk zanko in si jo poveznem okoli glave. Skočim. Padam. Padam.


Zbudim se. Kje sem. Vonjam zdravila. Zdaj se spolnim. Odprem oči. Pre sabo zagledam mamo. Joja. Kdaj  sem jo nazadnje videla jokat. Ko sem jo kofutnila ker mini pustila inti na žur!
"Ljubica. Tu sem." jo slišim reći. Naj strpi naj vidi kako je bilo meni hudo. Poskuša me pobožatu. A se ji odmaknem.
"Pust me!" odvrnem hladno. Še bolj glasno jokam.
Pride zdravnik.
" Sanja; nekja čas boš mogla ostati pri nas. Imaš poškodvan vrat. kasneje pride k tebi psiholognija." mi z nasmeškom na obrzu sproči.
Začnem se dreti:" Ne potrebujem psiholoha. Ne potrebujem vas. Nikogar ne potrebujem."
Mam končno odide. Naslanja se na zdravnika.
Začne jokat.

PRIHODNJIČ VEČ!


Prijavljen
Strani: [1] 2
  Natisni  
 
Skoči na:  

Igre / Podnapisi / verzi / stihovi / čveka / igre za djecu / ozadja / verzi / pobarvanke / ljubezenski verzi / igre / igre / VREME / Spletna trgovina / igre / Igre za djevojčice / Stihovi / igre 1234
Slovenska spletna lestvica
Upravljalec: cveka[pika]com[afna]gmail[pika]com (informacije, kontakt)
Brezskrben dopust, kozmetika, hujšanje
Powered by MySQL Powered by PHP Powered by SMF 1.1.3 | SMF © 2006-2007, Simple Machines LLC
Seo4Smf v0.2 © Webmaster's Talks
Valid XHTML 1.0! Valid CSS!