Evo, sem nov na tem forumu, prebiram ga že kar nekaj časa in imam en predlog. Če je med nami kdo s pesniško, pisateljsko žilico bi lahko napisal kako zgodbo, lahko zgodbo z nadaljevanji in jih postopoma objavljal. Se mi zdi, da bi bilo to kar zabavno. Ko bi ti bilo dolgčas pa bi obiskal  forumu in prebral ter pokomentira kakšno zanimivo zgodbo 

Tole stvar sem našla med založenimi papirji in se odločila, da jo delim z vami...


  Okrog in okrog zgubljene duše je tavala obupna, neskončna praznina in bil sem tako prekleto sam. Tako dolga, meglena, ničeva in mrzla zima... Povsod en sam leden hlad, v srcu, glavah in ljudeh, ki topoumno gledajo pred seboj.
  Spreletela me je zona. O bog, kako sem jo pogrešal!!
  V postanem, zatohlem zraku, ki se je nagibal k mraku, se je še vedno mešal njen vonj, čeprav precej zgubljen in blag, a vendar... Srce je na hitro vztrepetalo kot drobna ptica. V spominu, duhu in ustih je ostal njen sladkogrenki okus in dotik te žlahtne, temne barve, ki je brez konca vabila, vabila, vabila...
  Bila je sladkost rajskih otokov, ki je obljubljala vedno nove radosti. Zmeraj na novo sem odkrival skrivnosti njenih divjih prednikov, rojenih v vročini brazilskega sonca. Nežna kot nedolžno jutro in sveža kot blagi poletni dež, ki osveži zaspanega duha.
   In bila sva eno. Vedela je, kdaj je žalost, kdaj uteha in lovila je utrinke popoldanskega počitka. Nerazdružljiva zjutraj, prijatelja čez dan in ljubimca zvečer. Tako tiho in divje je znala zaigrati na strune človeške nravi, pomirjala razdražen jezik in brzdala togotni um.
   Ni mi bilo lahko, a moral sem se ji odpovedati, zapustiti mojo drago prijateljico in jo skušal pozabiti. rekli so mi, da je predivja zame, zame pri mojih letih. Zaradi zdravja so ponavljali in ponavljali v nedogled, dokler nisem klonil. Mislil pa sem si, ko me bo pobralo, me bo pobralo, sigurno pa ne zaradi moje dolgoletne spremljevalke.
   Srce pa je še vedno razdvojeno in tako hrepeni še vedno po eni sami samcati
                                                            skodelici kave...


april 2000



Naslov zgodbe pa je Skodelica kave, ki je bila napisana za natečaj Droge Portorož. Ne, ni bila uspešna....

TheONE, samo zate...

Devina  - čarovnica
Syringa - Angelova mati
Angel    - sin, ki se spreminja v vrano

Dogajanje: zgodaj zjutraj na gradu, na otoku Granada


"Ne vem, Devina, kaj mu je...?" je bila Syringa vsa iz sebe, čarovnica pa je napeto premišljevala. Iz jedilnice se je spet zaslišalo lomljenje stekla in lesa in Angelov grozljivi krik. Kletvice so bile človeškega glasu, torej se ni spremenil, zvečer je bilo še vse v redu in noč je bila mirna. Kaj, pri vseh demonih, ga je zdaj obsedlo? Prijela je za kljuko...
"Ne! Ne hodi!" jo je Syringa zgrabila za roko. "Ne hodi!"
Nekaj težkega je priletelo v močna hrastova vrata. Syringa je od strahu zacvilila.
"Pogledat grem, kaj se dogaja. Počakaj me tukaj in ne sili za mano." Na hitro je odprla vrata in še bolj naglo jih je za seboj zaprla. Ni še prav vstopila, ko je v zraku zagledala leteči stol in zadnji treutek se je sklonila. Nad njo je rezko počilo in po hrbtu je čutila dele raztreščenega lesa.
"Angel!" je ostro zarezal stari glas.
Angel se je divje obrnil in vanjo sta udarila snopa bele svetlobe.
"Kaj se greš?! Ves grad boš spravil na noge!"
Ves besen je vanjo zlival ledeni pogled. Spačenih ustnic in razmršenih las se je zravnal. Opazila je divje trzanje zgornje ustnice in v okrvavljenih rokah je držal veliko vazo. Naenkrat se je obrnil in jo treščil v zid. Zven se še ni umiril, ko se je pognal proti coprnici, a ga je Devina čakala. Izpustil je nečloveški glas in Devinino oko je blisnilo. Iztegnila je roko z dvignjeno dlanjo in zaklicala: "Ustavi se, črna sila zla!"
Tik preden je dosegel njen stari vrat, se je ustavil, a so bele oči še kar grozile. V prstih je začutila nenadzorovan bes in zbrala je še zadnje moči. Ledeni pogled je nevarno krhal njeno magijo. Starka se je vzravnala in mu naenkrat primazala močno klofuto.
Angela je nenadejana sila zasukala in udaril je v mizo za seboj. Zrušil se je na tla.
Hitro je skočila k njemu in mu nežno hitela popravljati lase.
"Kaj je s teboj, otrok moj? Angel, čemu ta bes in srd?"
Odmaknil se je se je njenim rokam, se prijel za nizko omaro in pokleknil. "Ahh!" je spustil iz sebe in z glavo močno udaril v les.
Devina je slutila vzrok, a je vseeno vprašala: "Si bil pri njej?"
Angel je nepremičen obstal s čelom na omarici, le roke so mu mlahavo padle ob telo. "Da."
Saj se ji je zdelo, da bo nekaj takega in ponovno se je spomnila na ironijo Usode. Oba je preganjala ista ženska.
"Si šel k njej z rdečim prahom?"
Pokimal je. "Pa ne samo enkrat! Pravkar sem se vrnil..."
"Se ti je zmešalo? Pa sem ti rekla, da jo pusti pri miru! Bedak!"
"Ne morem..., Devina, ne morem!" je skrušeno rekel. "Ne morem, ko pa...," se je potrkal po prsih, "tukaj notri tako boli!" Spet je s čelom udaril v les.
"Tako ne boš pregnal bolečine! Adena ni zate!"
"Utihni! Kaj pa ti veš?"
Čez obraz ji je šel oddaljen nasmešek. "Masikaj vem, nisem od včeraj. Tako si ne boš potešil nemira, verjemi. Pozabi jo, saj imaš svoja tri dekleta...!"
"Pha! Nič drugega niso kot plačljive vlačuge!"
"Do sedaj so ti bile dobre."
"Do seda! Do sedaj!" je vzrojil. "Do sedaj! A misliš, da mi ne gredo na živce?! Nič drugega, kot plazeči cucki... Če bi jim ukazal leteti, bi se vrgle s stolpa! Ubogajo me brez lastne volje. Lahko jih upogibam, kakor se mi zazdi... in kje je jeza, kljubovanje, notranja moč in kje je beseda NE?"
Devina je obupana sedla. Kako zelo je bil podoben očetu! Potreboval je izziv! Vse se ponavlja in zazdelo se ji je, da je prestara, da bi še enkrat... Vse se ponavlja. Že spet...
"KAJ SI REKEL?" sta zaslišala. "Kaj... si... rekel?"
Devina se je zdrznila. Pozabila je na Syringo!
"Sta omenila... Adeno?"
Devina jo je pogledala izpod čela. Zdaj se pa ne obeta nič dobrega! Tudi Angel je vedel, kaj bo sledilo. Najmanj, kar je potreboval, so bile materine kozje molitvice. Požrl je jezo, stisnil zobe in molče čakal.
"Sta omenila Adeno?" je še enkrat počasi vprašala. "Tisto Adeno? Tisto, ki je prišla sem in zmešala Rothranga? Tisto, ki je rodila Adriana?" Glas je imela nevarno miren. "Nje si želiš? Adeno, ki si zaradi nje izgubil očeta? Kje, prekleto, imaš pamet?! Si zmešan? Na tisoče žensk si lahko privoščiš, pa hočeš ravno njo?? Kje je tvoja odgovornost za Granado? Kje je Rotessa? Vse imaš, vse! Ti to ni dovolj?!"
Angel je vstal. Devina je opazila naraščajoče trzljaje in se ritensko umaknila.
"Vse imam, mamica, vse! Granada je moja, Rotessa je moja...," je oponašal njen glas in se ji v obraz zadrl: "In Adena bo moja!"
"Tepec! Nikoli ne bom tega dopustila! Ena sramota je bila dovolj!"
"Sramota?!" jo je Angel narobe razumel. "Jaz sem ti sramota? Potem ti bom povedal, kaj je sramota!" se je besno zadrl in ihte udaril s pestjo po mizi. "Sramota je, da nisi Adene odgnala, da se nisi borila zanj! Pustila si ga brez besed...! Niti malo ti ni bilo do tega, da bi ga obdržala!"
Nenadoma je Syringa zamahnila, a je Angel ujel roko.
"Koga zdaj bolj boli, mamica? A to še ni nič, " ji je mrzlo rekel. V Syringo so udarile hladne oči in za hrbet se ji je priplazil strah.
"Syringa! Premagana ljubica...! Morala si s Pristave, morala si z Granade!"
"Mi kaj očitaš?"
"Očitam...? Ne, sprašujem se, kam te naj napodim? Stojiš mi na poti... in pojma nimaš, koga si rodila! Ne veš, da se je tvoj prekleti urok prenesel name..., da sem mešanica Človeka, Vilina in Živali? Ne veš?  Ne veš, da se tvoj ljubi sin bori, da ne postane vran...? Še nisi nikoli videla belih oči, ki lahko zamrznejo še tako toplo srce, tudi materino...? Se sedaj mogoče zgražaš?"
Stopil je čisto do nje in jo nedolžno pogledal. "Tvoj otrok je spak To je sramota! Vranjo kri pijem, da me vidiš takšnega, " je razširil roke. "To je sramota! Spreminjam se v vrana in ti mi boš pridigala o sramoti...?! Najprej operi svojo, nato se vtikaj v mojo in... brigaj se zase!!"
Syringa je dobila solzne oči. Zmedeno je pogledala Devino, a se je ta obrnila vstran.
"Ne moreš mi prepovedati skrbi zate! Še vedno sem tvoja mati! Ne odrivaj me proč, Angel, in brigala se bom zate toliko, kolikor se mi bo zahotelo!"
"Raje pojdi pred ogledalo občudovati svoj napuh!"
"Smrkavec, smrkavi nehvaležni! Kaj pa misliš, kdo si? Poglej se, zguba! Tako ponosna sem bila nate! Granada, Rotessa! Ves svet je lahko tvoj, ti pa rineš k tisti, ki ti je ubila očeta! Očeta, Angel!"
"In? Kaj ti to zdaj mar? In ni ga ubila ona, ubil ga je Adrian! Adrian...! Moj brat! Kaj bo, ko bo prišel in zahteval del Granade? Ima še več pravice do nje kakor jaz, zato me pusti, da se brigam zase! Če ne bi bilo Devine, bi še sedaj gnilila v tisti smrdljivi luknji! Niti toliko nisi bila sposobna, da bi nama našla dom! Se spomniš podgan, se spomniš pajkov in plesnivega kruha?"
"Angel!"
"Zakaj, pa mi povej, zakaj je v meni toliko zla? Zakaj je moje srce hladno in duša prekleta? Zakaj znam okoli sebe sejati samo smrt?"
"Če hočeš maščevati očeta...," je povsem mirno rekla Syringa.
"Sploh ne gre za to! Končno najdem  nekaj, ki ma vrednost..., končno najdem nekoga, za katerega je vredno živeti... in še to mi hočeš vzeti?!"
"Ne boš je dobil!!" je izbruhnila Syringa. "Poznam Jana, poznam Adeno in poznam Fagusa...! Ne boš je dobil! JAZ ne bom dopustila tega! Dovolj mi je bilo enkrat!"
"Ti...mi...ne...boš...pustila? Mi misliš stati na poti?" Angel je bil skrajno besen in obraz se mu je spačil.
Syringi so popustili živci. Brez zadržkov je zmerjala njegovo srčno bolečino. Besede so postajale vse ostrejše.
Devina je videla, kako se je mirno sklonil. Syringa je bila v takšnem zanosu, da ni niti tega opazila, kaj drži v roki. Devina se je vsa pričela tresti in v mislih je prosila: " Pusti ga, Syringa! Pusti ga in ne izzivaj!" A Syringa si je še kar zapravljala življenje... Devini se je vse skupaj zameglilo in od daleč je poslušala njuno divje, peklensko zmerjanje.
Zdajci je Angel stal pred materjo s sklonjeno glavo... Starka je videla, kako močno je stisnil ročaj..., kako so se prsti, ki so ga držali, pobelili... in čutila je nakopičeno jezo, čutila bes in srd. Angelov molk je dal besneči Syringi še večji zagon in divje psovke so brez pomisleka letele iz nje. Angela je spravila na rob norosti... in... takrat..., niti... glave ni dvignil... samo... zamahnil je. Samo za hipec se je čas ustavil... in pot rezila so spremljale drobne kaplje krvi, ki so v loku pristale na kamniti steni.
Syringin glas je za vedno utihnil. Nenadna tišina je udarila z vso močjo in Devina je od groze zadržala dih. Z zamolklim zvokom je na tla padla glava, katero so prekrili beli lasje. Še preden je Devina utegnila vdihniti, je padlo še ostalo telo.
Angel je spustil meč, stopil preko mrtve matere in počasi šel do vrat.
"Ne potrebujem več zdravila," je rekel kakor, da se ni nič zgodilo. "Pustil bom, da udari vso prekletstvo. Prav malo mi je mar, če bom ostal žival..., a nihče, zapomni si, nihče mi ne bo stal na poti! Če sem si s tem podpisal smrtno obsodbo in nakopal večno sovraštvo... Briga me! Imel bom v rokah njene lase, božal njen obraz in telo... Imel jo bom ob sebi, pa čeprav samo za trenutek in čeprav bo to zadnje, kar bom storil..." Odprl je vrata in odšel.
Devina je obsedela sredi črepinj in polomljenega lesa. S starimi, zgubanimi, kruljavimi prsti si je pokrila obraz. Kako nedolžno je bilo Rothrangovo življenje, kako majhen je bil proti sinu... Bi bil še zmeraj ponosen nanj?
Vedela je, kaj se bo zgodilo! Vedela je, pa je ni mogla ne opozoriti, ne obvarovati...
Ni mogla ali... ni hotela?


Z dovoljenjem avtorja...
...


Se opravičujem, ker je tak dolgo trajalo, ampak nisem našla CD-ja in sem morala vse pretipkati.
No, to je en tak del, ki se mi niti ni sanjalo, da bi kdaj sin ubil mater. Ideja je preprosto prišla in bolj, ko sem nanjo mislila, bolj mi je bila všeč... Ja, v tej knjigi je še vsaj en tak zasuk, ki pa ti ga res ne bom objavila tukaj. Preberi...

Hvala.