kul je, samo stavki se so prekratki.

Počasi prihaja proti moji postelji in po pravici povedano ga sovražim. mamin fant Miha je bil nekoč očkov tekmec in ona se je zaoumpala vanj. Iz dna duše ga sovražim. škoda da mi ni uspelo.
"Ljubica.. Maja mi je povedala. Žal mi je." ga slišem reči. Poskuša me objeti. Obmalnem ga in se začnem dreti:"Pusti me. Tu sem zaradi tebe. Sovražim te ker si spodrinil očka." Ponorim. Pogledam ga s tistim nevarnim pogledom imam ga po mani.
"Sanja umiri se no!"spet začne.
"Pusti me"odmeva po celi sobi"Sovražim te, sovražim te,...poji strani..uničil si mi življenje."
K meni priteče zdravnica in me pomirja. Pograšala sem ta dotik to ljubezen.
Postala sem upornica z uhanom v nosu in tetpvažo. Divjakinja ki ve kaj hoče črni oibarvani lasje so izražali mene. Na skrivaj sem izgubila nedolžnost kadila sem za hišo in se družila z divjaki.
Primanjkovali mi je ljubezni in to sem vedela.

*********************************************************************************************************
Kovček je padel na tja. Všeč mi je ta vonj. Kraj: kmetija strica in tete. Psihijatinja je okrila da b is prememba dobro. Dela meni je bilo to všeč. Konec gledana marsovcev. Okoli mojih nogah se je mutala mačka. Prepravila so me čustva. Dvignila sem mačko mal nad glavo in jo na rahlo pobožala. Videla sem da je mama začudeno pogledala. Spustila sem mačko da je rahlo zacvilila.
Na hitro se je hotela poslovit.
"Pojdi" sem se odzvala.
Spet solze.

Kaj bi se prebralo preveč osladno, če bi napisala:
Samo zate TheOne:

Pojma ni imela, kako je prišla domov. Teža povedanega ji je težila dušo in telo in ni se še zavedala, kaj pravzaprav vse skupaj pomeni. Jasno ji je samo bilo, da je Aidan zelo pomemben in da je v velikih težavah. Vse ostalo je bilo kot v sanjah. Nenadoma potrjeni obstoj Vargasov, pristen zemljevid in Aidan. Ona sama pa središče. Pred njenimi očmi se je dogajalo nekaj, kar bi moralo ostati skrito.
Olajšano je preskočila pet stopnic do vhoda. Bila je doma. Zadihano se je naslonila na vežna vrata in občutek razgaljenosti, ki ga je imela na cesti, je pojenjal. Trdna vrata, polmračna, zatohla veža in domače stopnišče so ji nudili blagodejno varnost. Varnost ali nevarno past...? Ob tej misli se je divje pognala po stopnicah, a se je pred vrati sostanovalcev umirila. Nikoli ne veš, kdo te sliši, kdo te vidi, zakaj bi bila sedaj sumljiva? Med potjo je poiskala ključ. Takrat pa ji je v nos prišel vonj..., samo odtenek. Vonj, ki sem ni spadal. Še enkrat je potegnila zrak skozi nos, a je nenavadni vonj že izginil. Kot je izginila tudi stopniščna svetloba. Zgoraj na podstrešju ni bilo nobenega okna. Po tolikšnem bivanju v tej luknji, so je ji roke že navadile odklepati v temi, pravzaprav bi to znala tudi z zavezanimi očmi.
Z levico je segla naprej, otipala vrata, desnica je že imela ključ pripravljen. Levica je našla kljuko, malo nižje je ključavnica... in v tistem trenutku, ko bi moral ključ v ključavnico, so se vrata samo za režo odprla. Zoja je otrpnila. Vsa kri ji je izginila iz lic in nekaj trenutkov je okamenelo buljila v svetlo režo, ki je ne bi smelo biti. Zadrževala je dih, da jo je zabolelo v prsih. Vlomilec? Aidan? Kdo? Kaj?
Brez kontrole nad lastnim telesom, je roka sama od sebe naralo potisnila vrata. Vse v njej je kričalo, naj zbeži, toda ostala je kot prikovana.
Ob prizoru, ki se ji je prikazal, je zmogla edino to, da je ostala na nogah.
Aidan je ležal na postelji. Nadenj se je sede sklanjal neznanec v temnem ogrinjalu. Kazal ji je hrbet, zato je videla samo to, da so njegove roke nekaj iskale po Aidanovih prsih.
Ni te videl! Zbeži!
Ne..., tam je Aidan...
Zbeži!
Ne! Ne morem...
Zbeži! Še imaš čas!
NE!
Spustila je pogled in v kotu poleg vrat zagledala motiko. Stara motika, s katero si je kdaj pa kdaj preganjala dolgčas na dvoriščni zemlji, je bila edino, kar ji je bilo pri roki. Z očmi na neznančevem hrbtu se je nagnila v desno in jo pobrala. Pamet se je še vedno prepirala, a jo je potisnila vstran. Še sama ni vedela kako, a naredila je dva koraka, motika je že jemala zalet in takrat je padlo. Zadela ga je v desno rame in udarec (zazdelo se ji je, da je udarila v kamen) ji je motiko zbil iz rok. Neznanca je vrglo v levo, nato pa nazaj na hrbet. Ko je telebnil s postelje, je podrl še Zojo. Hitro se je izmotala iz klobčiča rok in nog in motika je že bila pripravljena.
"Izgini, prase! Izgini! Pusti ga pri miru! Izgini! Razbila ti bom glavo!" je bruhalo iz nje.
Neznani je že bil na nogah, držeč se za rame. Zojo je stisnil strah. Ne samo široko ogrinjalo, tip je imel čez obraz celo masko iz blaga. Med kletvicami in preklinjanjem je spoznala, da z naslednjim zamahom ne bo nič. Za njo je stala miza, ki ji je onemogočila naslednji zamah. Preklela je mizo, natlačen prostor in neznanca. Sila nagona je napolnila njene žile do konca.
"Izgini! Ubila te bom! Izgini!" se ni in ni mogla ustaviti. Naredila je grozeč korak naprej in kljub vsemu zamahnila. Samo za malo se je izognila robu mize, toda tokrat je bil moški pripravljen. Ujel je grozečo motiko in nič kaj dosti moči ni potreboval, da jo je razorožil. Ko je ostala praznih rok, je podivjala. Brcala in mahala je kot podivjana in med močnimi šapami neznanega ji je celo uspelo, da mu je eno primazala.
Naenkrat je bilo vsega konec. Ujel jo je v primež svojih rok. Za hrbtom ji je zvil roke in brcala je v prazno.
"Pomiri se, divjak! Pomiri se, nič ti ne bom storil!" je slišala tik ob ušesu. Od jeze je še enkrat brcnila, se še zvijala, a končno odnehala. Primež je bil premočan, pa tudi nožni prsti so boleli kot vrag, ker je zadela v nogo mize, proti kamniti omari itak ni mogla nič in nekaj ji je pritegnilo pozornost v njegovem glasu.
"Pomiri se."
Zoja je pokimala.
"Ne boš več brcala?"
Odkimala je.
"Ne boš več kričala?"
Odkimala je še enkrat.
"Nič ne bom storil ne njemu, ne tebi. Prijatelj sem."
Ja, pa ja... Zoja je jezno stisnila ustnice in iz oči ji je še kar bliskala divjost. Kot da ti verjamem...
"Aidanov prijatelj sem, rad bi mu pomagal," je rekel mehko. "Nobenih bedarij. Te lahko izpustim?"
Samo za hip  jo je zmedlo, ker je vedel Aidanovo ime, nato pa se je naredila vso mlahavo, vdano in je pokimala. Jekleni prijem je popustil. Takoj je izkoristila priložnost, se obrnila in se zakadila vanj.
"Baraba nesramna! Ti boš mene...!?"
"Mater!" je ušlo tujcu in spet je moral dobro potruditi, da je ujel mahajoče roke.
Bil je močan, bil je večji in bil je moški. Kljub temu, da se zaganjala vanj kot nadležna osa, jo je dokaj hitro ukrotil. Ujel jo je za zapestja, jo potisnil nazaj in s hrbtom je udarila v vrata, ki jih je zaprla z glasnim treskom. Udarec je bil tako močan, da je imela občutek, da bosta oba zletela skozi, toda neznani je dobro nameril. V prsih jo je zabolelo in ji vzelo sapo. Vrata so pa le vzdržala.
"Mater, ženska, kaj ti je?!" jo je z vsako besedo nič kaj nežno pritiskal ob stokajoči les.
"Zgini, baraba!" mu je pljunila v obraz. "Pusti ga pri miru!"
Hotela je izkoristiti še zadnjo priložnost in ga s kolenom suniti v mednožje, čeprav je vedela, da proti takšni omari nima dosti možnosti. A še preden je to storila, je opazila, da ne stoji pred njo, ampak ob njej. No, pa je šla še zadnja priložnost!
"Daj že enkrat mir, prekleto! Sem rekel, da ti nič nočem. Umiri se že vendar!"
"Spizdi!" je bilo vse, kar ji je padlo na pamet in ta neverjetno barbarska beseda ji je pognala kri v lica. Pa ja ne bo sedaj še zardevala! "Spusti me!"
"Spustil te bom, me slišiš? Spustil te bom, ampak ena takšna še, pa te bom klofnil!"
Takrat ga je prvič pogledala v oči. Srce se ji je v trenutku obesilo kot mlahava cunja. Vanjo so gledale tako... božansko modre oči... Ne modre, bolj sive. Globoke, radovedne..., tople. Angelske... In odkod se je vzela ta prekleta zadrega?!
Takrat je naredila nekaj, zaradi česar jo je bilo še dolgo sram, čeprav tega tujca ni poznala in naredila je nekaj, na kar se je ta neznani tujec spominjal z nasmehom v srcu.
Pokazala mu je jezik.
Nekaj trenutkov jo je osuplo gledal, nato pa se je krinka čez obraz začela tresti od tihega smeha. Zresnil se je, a mu je v očeh ostalo prijetno presenečenje.
"Proti ženskemu jeziku sem nemočen. Premirje? Ampak tisto o klofuti sem mislil resno... Prišel sem pomagati, Vermis me je obvestil."
Zoja se je povsem sprostila. "Pa bi prej rekel!" si je drgnila boleča zapestja. Povsem izčrpana se je naslonila naprej na kolena, tujec pa se je, kot da se nič zgodilo, obrnil, prestopil razmetane stvari in se spet posvetil Aidanu.
"Kaj je z njim?" je Zoja končno pobrala raztreseno zavest. "Je v nezavesti?"
"Ne, uspaval sem ga. Preveč moči rabi."
"Kdo si?"
Ne da bi ji odgovoril ali jo pogledal, ji je z iztegnjeno roko izročil mošnjiček.
"Vzemi polovico in daj kuhati. Vre naj toliko, da prešteješ do šest krat deset."
Vzela je vrečico in užaljeno rekla: " Vem, koliko je šestdeset!" Poškilila je čez neznančev hrbet. Njegovi prsti so po razgaljenih Aidanovih prseh mazali... blato z listjem?!
"Kdo si?" je vztrajala in mečkala vrečko.
"Kasneje, Aidan je pomembnejši," jo je zavrnil. Zoja je mignila z rameni in se namrdnila. Vzela je posodo in storila, kar ji je naročil.
"Si tudi ti Vargas?" je nekaj morala vprašati, hkrati pa se počutila bedasto. Saj je vendar Vermis rekel, da mora poiskati nekoga od njih.
Tujčeve roke so za hip obstale.
"Da."
"Je Aidan res grofov sin?"
"...Da."
"V nevarnosti je, kajne?"
"Mmhmmm..."
To je razumela kot pritrditev.
"Moram kaj sladkati?"
"Ne, niti slučajno! Odstavi in premešaj. Pokrij in pusti, da se ohladi."
Medtem je pospravila nered. Ni ji ušlo, da jo neznanec prikrito opazuje. Ko je motika romala nazaj v kot, se je moral nasmehniti.
Aidan je zašel v težave..., že spet. Toda tokrat, ga ni mogel varovati tako, kot je hotel. To je bila Tujina, tukaj so vladali drugačni zakoni, drugačni ljudje, drugačna kultura. Poleg tega pa je imel doma preveč obveznosti. Aidan jim je zbezljal in to mu ni bilo niti malo podobno. Se je ustrašil Jasmin in zaroke? Ne, ne Aidan. Sedaj je bilo pomembno samo to, da ga spravi domov. Grof in Grofica sta norela od skrbi, sam pa tudi. Sam nase je bil jezen, ker je dovolil, da ga spodnese presenečenje, da ima Aidan v Tujini dekle. Kaj mu je šinilo v glavo? Kaj? Zakaj je to storil? Ko pa je bil zmeraj brihtne in zrele narave. Živahen, neukrotljiv, to že, nikoli pa ne neodgovoren. Sam si je izbral Jasmin, ki je bila že kot otrok zagledana vanj in je bila iz dobre, trdne in spoštovane družine. Z njo se je strinjala vsa grofova družina in on sam je bil vesel Aidanove sreče. Zdaj ga pa gre sračkat z neko Tujko!? In ta Tujka ve kar nekaj o njih... Da bi to vedela od Aidana, se mu ni zdelo mogoče. Vermis...? Možno. Vermis ji mora zelo zaupati, da ji je povedal določene stvari, ki se niso kar tako govorile okrog in stari je to še predobro vedel.
Zadržal je trganje v rami.
Dobro ga je mahnila... in tisto klofuto je tudi dobro namerila. In kako se je kot mačka spustila vanj... Čeprav je bil proti, jo je občudoval. Žalostno je pomislil, da mu je je škoda, ker Aidan pod nobenim pogojem ne more ostati. Očitno se ni zavedala, da Aidan nikoli ni bil njen. Kaj je bilo na njej takšnega, da je spodneslo tega mladega moškega, ki je bil tik pred poroko? Tega ni mogel razumeti. Zoja. Popolnoma nezveneče ime. Tipično Tujsko. Ni izstopala po lepoti, čeprav je imela na sebi nekaj... Kot je lahko opazil, tudi premožna ni bila, nikjer sledi o njeni družini. Majhno bivališče, urejeno, čisto, a tako grozno majhno.
"Ga boš odpeljal?"
Moral se je zbrati...
"Ne še sedaj. Preslaboten je." Ostal je sedeč pri Aidanu, čeprav bi se lahko obrnil in pokazal malo vljudnosti. Na koncu koncev je bil on pri njej ..., ampak potem bi spet videl ...
"Kaj mu je?" se je Zoja na vse pretege trudila, da bi stekel normalen pogovor. Ji bo uspelo, da bo ujela angelski pogled....?
"Izčrpan je. Predolgo je že zunaj," je zaznala sled jeze v tujčevem glasu. Sem mar jaz kriva za to? Daj, obrni se že enkrat...!
"Domov mora..., da se pozdravi...," je še poskusila.
"Ja, domov mora."
"In kdo si ti? Mi boš končno odgovoril?"
"Daj mi zvarek, če se je že ohladil in pomagaj mi ga obvezati," jo je spet zavrnil. Zoja je obrnila oči.
"Si pa nek zagrenjen tip. Se sploh znaš pogovarjati? Ali pa ti je izpod časti...?" ga je morala še malo podrezgati.
Na to bodico se sploh ni odzval. Ko je dvignil Aidana v sedeč položaj, je ta odprl oči. Spogledala sta se in končno ga je Aidan spoznal.
"Ti...?" je presenečeno dahnil.
"Šššš," ga  je skušal umiriti sedaj neznani znanec. Zoja se ni mogla odločiti. Šel ji je na živce, rada bi ga spodila, vendar je Aidan nujno potreboval pomoč in prav zadovoljna bi bila z enim samim pogledom...
"Tokrat si res šel predaleč in tukaj sem, da spet rešim tvojo rit."
Aidan se je šibko nasmehnil.
"Daj, drži ga , da ga obvežem," je veljalo Zoji, ki je takoj priskočila na pomoč. Tujec je po njegovih prsih namazal kuhano mešanico, nato pa ga začel obvezovati.
"Doma...?" je prišlo iz Aidana.
"Doma? Te zanima, kaj pravijo doma?" je ponovil neznani, ne da bi nehal z obvezovanjem. "Važno je samo, da prideš živ domov in to še pravi čas. Vse ostalo se bo že uredilo."
"Oče...?"
"Saj ga poznaš, mati pa pljuva ogenj...Tvojih počitnic tukaj je konec."
"Zakaj...se skrivaš?"
"Aidan! Prav nobenega namena se nimam razkazovati! Tudi njej ne. Zdaj pa me pusti, da opravim do konca."
In krepke roke so do konca obvezale onemoglega Aidana in to tako, kot da ima polomljena vsa rebra. Zoja ga je nežno položila nazaj na posteljo. Hitro se je obrnila, da bi ujela njegov zakriti obraz, a jo je prehitel . Tujec je že vstal in skril pogled. Šele sedaj se je zavedla, kako je velik in širokih ramen. Prav smešno se ji je zazdelo, da se je tako brezglavo zapodila vanj. Polomil bi jo lahko kot suho trsko.
"Ostalo precedi in mu dajaj po žlicah. Lahko je hladno. Če bi dobil vročino, z njim napoji obkladek. Količina bi morala zadostovati... Ostani doma, ne hodi ven po nepotrebnem," ji je zroč v tla dajal napotke. Zoja je še sama pogledala, kaj je vendar tako zanimivega na tleh...
"In živi duši niti besede o tem. Vrnil se bom in spravili ga bomo domov."
Odprl je skoraj polomljena vrata, se še enkrat ( in končno...! ) obrnil in jo pogledal naravnost v oči. Komaj kaj je slišala v pozdrav:
"Hvala. Tvoj dolžnik sem."
In neznani angel je s seboj odnesel vso modrino neba.             


O.K. To je to. Ja, saj vem, da je dolgo, ti bom pa nasledje pol leta dala mir. Aja, slovnično ni pregledano.
LP

Samo konec mi še manjka, pa gre v založbo ( je jo bo kdo hotel imeti).