Prijavi se! Prijavi se!
Čveka forum
Santini :: 20.01.2010 ob 21:05
3. SPEV




Množica jè preživelih krénila dalje ob reki,
Lániël lè je ostala, odšlà na vzhòd je nevarni.
Noge jo silno bolé, ko v rahlem je teku hitela.
Misel je polna ji žalosti, polna vprašanj nerešljivih.
Kdo jih napada? Zakaj? Zato ni hotela še iti.
Tèmno nebo je biló posuto z oblakov mračino,
splòh se ni vedelo, dan ali nóč če po času je pravem.
Daleč v daljavi pojavil se dim je z dreves nebogljenih,
pot nadaljuje Aurora, prispè do Egerije v ognju.
Del je dežele že ves zoglenel, v pepelu je sivem.
Blizu se slišal je krik, lomíle so sablje se srepe;
gledala boj je Laniela, zrla je s svoje zasede.
Bíle vilinke Egerije z vojnimi sò se volverji,
ti ki so vdrli iz vzhodne strani, a s severa Workon.
Zdaj je biló ji vse jasno, demóni so zdrúžili sile:
srepi sejalci, vampirji; in divji lajkani, volkovi.
Že je želela junaško oditi pomagat vrstnicam,
vendar tedàj se pojavi vampirjev bombástičnih gmota,
ti zapečatijo temno usodo krajini pepela.
Padel odpòr je vilinski, se trume valijo v podzemlje.
Ranjena v boju je tudi Emánuël, prva enakih,
toda pustijo živeti začasno jo smrti sejalci.
Trije prijezdili vodje na konjih so temnih strahotno.
Prva sestopi na tla Amánda, prelestna v črnini,
vidi sadiko na tleh in stopi do njenega cveta.
Črni so nohti nje prstov počasi spolzeli na rožo,
ves ovenel je bil sad, nemudoma shiral je v bóli.
Druga sestopi na tla Meduza, gangrensko gnusobna.
Srh je iz duše ji vel, navdajal je z grozo ostudno.
Tretji sestopil na tla je Workon, zloba v osebi.
Šel je do vodje Egerije, rekel ji gadne besede:
»Ti bi ùgonobíla naj mene, to res mi je smešno,
hej, Amanda, tvoja prerokba je zmotna, kajnèda?«
Diva pa reče vampirska: »Gorgona nikdàr se ne zmoti!«
Vtem se zasliši vilinko, ki dé pesimistično misel:
»Kaj vendar čakaš, zli Workon, opravi že svojo ogabnost.
Siliš v države ne-tvoje, v Stêrcus pošiljaš nedolžne;
mnoge, ki sploh ne vedó, kdo si tí, kaj šelè da bi oni
tebi hoteli škodíti, ko vendar tí si škodljivec!«
Reče ji Workon v odgovor: »Ah, Emanuéla, edhélta,
tebe čaka, da veš, poguba še hujša od smrti!«
On se umakne modró, pristopi pa gnusna Meduza.
Gleda vilinko groteskna, začudeno reče ji misel:
»Ali ne boš, Emanuéla, zaprla očí kot vsi drugi?«
»Ne, ne bom,« ji kratko odvrne pogumna v obupu.
Hčeri Gorgone tedàj zažarele oči so turobne,
vilo navdal je občutek zahrbtni, jo grabijo krči,
roke so težke postale, mravljinci v telesu so celem,
komaj premika še ude, bolí jo telo nebogljeno.
Dlan je postala ji trda, v kriku zaključi se muka,
vsà ko je kamen postala, umakne se gnila Meduza.
Krik je še vedno v obrazu podobe vilinske v kamenju,
Workon pa udari po njèm, da zgrudi težak se na zemljo;
tréskoma trči ob tlà, razletí na mnoge se drobce;
smrtna bledôta Auroro navdá, da zaprla je veke,
ni si želela, da to bi uzrla, zato je skleníla,
hitro zbeži da propadu, izvedela zlà je povode.
Vleče po blatnih se tleh in maže si kožo vilinsko;
slišala jék je kričanja, pogleda prek’ kamna v neznanju,
vendar se hitro obrne nazaj, ji misel je v šoku,
duša ji vsa je strohnela, padel obràz ji je v grudo,
črni lasje so postali, gorí ji jeza v osrčju.
Jedko izvlekla je sabljo, namočila v zemljo jo temno,
gleda jo v psihi umrli, jo znova pritŕdi ob pas si.
Že se odplazi nevidno do padlega blizu sovraga,
njemu odvzame še mèč in dvoje bodal nabrušênih.
Prime za uzde vampirskega konja in ta jo usliši,
sprejme na hrbet jo svòj, narahlo kopita so tekla.
Vila usmerila dir narávnost je v skúpino vragov,
ti ki jemali so čast mladenki v blatu ostudno.
Bije ji srce močneje, vsak čàs jo uvidijo zlobci.
Ona pa vranca požene hitreje v naletu srditem,
zdaj jo uzrejo vampirji, a čisto je blizu vilinja,
s sabljo zamahne strahotno, goltanec prereže demónu.
Drugi bil ves je iz sebe, potegnil rezilo je ostro,
vtem pa zadéne ga puščica, sprožil jò samostrél je
z ròk temačne Aurore, visel ki ob konja je sedlu.
Stopi iz konja bojevna, napade jo tretji vampirjev,
sablja zapela je gorka, a hitro se znašla je v srcu
zlega sejalca, sovraga; četrti da že jo napade.
Ta je vzdŕžal bolj dolgo, po tretjem pa sile zamahu
ves mu želodec je v kŕvi, zgrudi se smrti sejalec.
Peti in zadnji vampir, njih vodja, poklical že prej je
zlobne gangrene tu blizu, ki jedli so v miru kosilo.
Tù preseneti jo zombi, Auroro, a ta se umakne,
pošlje grotesknika v Stêrcus in z njim še dvá hudodelca.
Gledal edini še jè vodja vilinko ob strani,
njen je poglèd se usmeril bil vanj, je poln ji strahote,
poln ji je blata s krvjó, dvignila sabljo je diva
daleč nad svojo glavó, usmeri konico v vampirja.
Ni se premáknila silna, počaka, napade da zlobec,
tu da se vname dvobòj, enak ki po srepi je sili.
Tleskata ostri rezili eno ob drugo nenehno,
sunek oplazi Auroro in ramo poreže narahlo.
Dvignila znova je mèč, z vso silo zvalíla ga v vraga,
ta pa podstavi ji sabljo, ne dá se sejalec grozote.
V tistem pa zlije vilinka hitrih udarcev krdelo
zlobnemu vodji petérice, pôtlej pa ta ji želel je
ostri zapičiti mèč v teló, a ona počepne,
mehki izjé mu želodec, sekunde so štete sovragu.
Zadnji je bil ji zamah nečasten, od rame do rame,
zgrudi oskrunjen se trup vampirju na zemljo, vso blatno.
Osem demónov ležalo je mrtvih pod njenim orožjem,
zadaj za hrbtom pa gôrel je gozd Egerije mrtve,
to je uvidela vila, ki plen je bilà zlim sejalcem,
prav tako v blatu je gnusnem, ponudi ji roko Aurora,
sedeta konju na hrbet, odjahata v grozi nemira.
Zadnjič obrne se šè bojevna in gleda pozabo,
gleda krajíno v plamenih, umrla država je Apis.

Vódila vranca Laniéla je daleč na jug, vse do morja,
ôdpre poglèd horizonta se njèj in sopotnici njeni.
Ladje uzreta v daljavi in eno, ki ždi še v pristanu.
Gruča vneto se vriva, vsakdo želel je na barko,
vendar premalo biló prostora za vse je na krovu,
mnogi zato so ljudje borili za mesto se važno.
Eni želeli so gòr, drugi odrivajo vstran jih,
tretji pa spet so kričali, da hočejo svoje najbližje,
ti ki ostali so zadaj na kopnem, a oni drugjé so,
rešeni so, ali pàč, izgubili so svoje rojake.
Ladja odtrga od kopna svoje nogé zasidráne,
gledajo jò v obupu, ti, ki ostali so zadaj,
ena, edina rešitev le nekaj je metrov pred njimi,
roke z vso silo hoté dotakníti se barke lesene,
blizu tako je, blizu, a vendar spét takŏ daleč.
Mnogi so padli ljudjé v morjé ob pomolu kamnitem,
drugi pa gledajo ladjo, kako jim odhaja v modrino;
sije obup jim v očeh, spoznali pogubo so svojo,
upanje vsè jim usahne, v nemiru togote duhá so.
Novi konflikti zavró, požene se v dir Laoniéla.
Jezdi do množice bližnje, uzrè jo gomila razgretih.
Mati ugleda deklè, ki jezdilo z vilo je bôjno,
njeno zakliče ime, se našlo je, prej izgubljeno.
V tistem ugleda Aurora v množici Tímiën vilo,
skoči iz konja sedlà, približa se svoji vrstnici,
gleda ji lice mehkó; se našlo je upanje krhko.
Rekla je resna Laniela, da zgrinja vokalov se gmota:
»Tímia bojna, reci, jè še kdo s tabo se rešil?«
»Mlade vilinke že prèj rešíle so z eno se ladij,
plujejo te ki na sever, daleč od zlobe nemira.
Mi le smo tukaj ostali, usoda nam zlo je storila,
bôse pustila, v zanke zašila, pekèl naredila.
Tvoje obličje je prazno, poglèd ti je mrk in grozoten,
duša se zdi, da je mrtva, kje so bojevnice višje?«
Reče Lanièl ji boleče v odgovor: »Padle so v boju.«
Zadaj se vname prepir, jezí se nékdo na slugo:
»Ti si kriv, da veš, da tukaj ostali smo v breznu!«
Mož zmajesrčni bil temnih je làs, ki vihrali so v vetru,
težke so rjave očí, v njih sije mu jeza kričeča,
jeza, nastala z obupa, ker upanje vsako usiha.
Črne, mrščeče obrvi gubajo čelo mu potno,
srd mu prebiva v obrazu; ni mlad, a tudi še star ne.
Nosil je kóžuh robat, odevo umrle živali,
vse mu krije teló, varuje pred zime ostrilom,
burjo ustavlja rapidno, valí ki na širnem se morju.
Spodaj so čevlji okorni, spletêni so s trdega usnja.
Hrust je pograbil šibo, srdí na usodo se hudo,
to pa prenesel na slugo, začel ga je tolči kot osla.
Mož blagosrčni je dokaj starikav, razcapan in shiran.
Sivi lasje so močíli se v blato ob gnevu nečastnem.
Ostre udarce trpí gospodarja, slepega v mislih.
Zdaj se oglási Aurora in reče možate besede:
»Stoj, prenehaj z neumnim ravnanjem, ki srž mu je kriva!«
Vrne v odgovor ji jeze vršilec, lomilec lomastni:
»Kaj pa naj ženska vé o kazni za tega barbara?«
»Več kot si misliš, tiran, navdajaš ki z grozo nemira!«
Mèč je potegnil robatež, usmeril ga v vilo temačno,
ona pa naglo umakne ostrini hladne se sablje,
hitro izvleče rezilo, se vname konflikt nepotrebni.
Silnež udarja kot nòr, ubrani mu vse Laoniéla,
on je kot mêdved, je ôna kot vôda; tekoča, deroča.
Tleskneta trdi bodali še zadnjič se v orgiji boja,
pade ostrilo na tla; še òn se spotakne ob kamen.
Sablja je vile na grlu mu, lêžal krvník je na zemlji.
Reče besede mu diva, prekrita ki z blatom je temnim:
»Tvoje ime mi povej, da vem kdo nasprotnik je slepi.«
»Óxus, Ómanov sin,« odvrne ji mož hudodelni.
Kane v obratno spet smér: »Sèm Laoniéla vilinka,
hči Gabriéle,« umakne lasé, da se vidijo uhlji,
»tam iz Egerije cvetne, zdaj mrtve v prečrnem pepelu.
Jezen si, vidim, Oxus, a nè na služabnika tukaj,
niti ne name; pač pa na zlobo sejalcev strahote,
ali mordà na tó, da čaka te slaba usoda,
ladje kò so odplule edine s pristana pred tabo.
Videla sem,« in obrne poglèd na ljudi dobrovóljno,
»množico z juga drvečo in potlej njih barke ošabne,
to je rešitev, vam rečem, z njimi odplujmo na varno!«
Oxus smeji se ironično, reče naposled pa tole:
»Naj si razčistim, hočeš da mí napademo tiste,
nam ki so kaos prinesli, ki nèpremagljívi so borci.
To je isto, kot jagnje če vpadlo v vólčji brlog bi,
smešno, ko vendar je jásno, volk da plenilec je srepi,
ovca pa plen je nemočen, življenje je kratka ji pesem.«
Že mu odvrne Aurora, prekrita z blatom pozabe:
»Skúpina smrti sejalcev se večja ganíla v napad je,
manjša je zadaj ostala, na ladje da pazi skrbeče.
Tukaj je naša priložnost, obrne obràz da usoda.«
»Kaj pa misliš storíti?« vpraša jo Oxus nestrpno.
Déne mu vila temačna: »Pojavil načrt se mi ta je...«
Tam na drugi pa strani, v Egeriji, polni pepela,
vidijo grdi vampirji osmérico padlih na zemlji,
vsem je vrat bil prerezan, začudi se vodja odprave:
»Reci, sledilec, kdo je bil, kóliko, kam le odšli so?«
Vrne vojak mu besedo: »Zdi se, da èn je bojevnik
z vsemi opravil tu v blatu, a konja zajahala dva sta,
južno gredó sledí kopit, ki začnejo se tukaj.«
Gleda medtem Laoniéla na jugu vampirje ob ladjah,
polno šotorov je v sipki obali, iz bark narejenih.
Plazi po tleh se tihôtno, kot zemlja je blatna ji koža,
z njo je še dvajset prvakov, vse pa je ljudstvo ostalo
zadaj na varnem, jim Oxus je vodja, ki čakal je vneto.
Vstopi Aurora v šotòr, spali so smrti sejalci,
pošlje jih hitro v podzemlje, pokliče izbrane prvake.
Platno odstranijo naglo, z vrvmí ovijejo ladjo,
vlečejo težo lesá, zmoči da premec se barke,
končno pa vsa je morjú, zaslišali hrup so vampirji.
Vodja se dere na glas: »Na ladje, vi polži, vstaníte!«
Groze glasniki podali na hrbet so morski se v hipu,
urno pograbili vesla in udarjali v morske bregove.
Ravno tako so vesláli prvaki z Auroro vilinko,
vendar njih barka je manjša, a dokaj je hitra v valovih.
Rekel medtem je voják vampirskemu vodji ponižno:
»Primus, plujemo, oni in mi, v čerí ŏstre skale,
to mi je čudno, zakaj njih barka drvi do pogube?«
»Kaj se bojiš!« odvrne mu vodja. »Veslajte mi dalje!
Mi smo vampirji, mí ne bojimo čerí se špičatih!«
Tam na drugi pa strani je Oxus povedel vse ljudstvo.
Níhče ni branil več ladij, ki šè so ostale na kopnem.
Vkrcali vsi so ljudjé se, prijeli za vesla robata,
tolkli so v morsko modrino, premakne da les se masivni,
rahlo po vodi drsí; a jadráli v obratni so smeri,
šli so okoli čerí, ki ena posebej izstopa,
dviga se gòr kăkor stòlp, kot gora je sredi zaliva.
Vsakdo, ki plul je na desno od nje, gledé na obalo,
barka, četudi je močna, razbije na skalah se manjših,
sèm so pluli vampirji, ki klestijo v slano mokrôto.
Oxusa ladja pa – tá navigira daleč okoli,
ostrim da kamnom se ogne, obkroži da goro zaliva.
Vneto drveli medtém so sejalci do ladje Laniéle,
blizu so tóliko že, lahko da izstrelijo točo,
ostro deževje z nebá, zle puščice, mnoge goreče.
Vname se ladja vilinke, a vendar veslači so mirni,
dalje veslajo, naprej, zadéne v skalovje jim barka.
Zdaj so izvlekli ostrila prvaki vilinski in ljudski,
trčilo z bočne straní je plovilo vampirjev nasilno,
mnogi se v njih zakadé, tólčejo z gorko jih sabljo.
Dèsko pograbi Aurora in vname jo z ognjem žarečim,
vrže na krov jo sejalcev, obé da sta ladji goreli.
Šestkrat vampirjev je vèč kòt pa ljudstvenih prvakov,
ti so zráščeni v gmoto, tèžki jih ščiti držijo
skupaj v tvorbo enojno, bok ki ščiti vsej barki.
Toda sejalcev je več, prevesi se zmaga v korist jim.
Skoči zato Laonièl na sovražno lesovje igrivo,
suče svoj meč grozovito, pela je sablja ekstazo,
grozno naslado krví, škrlatí ki mórje peneče.
Smuka Aurora okrog, ugonóbit’ noben je ne more,
vso si pozornost lastí, pritegníti želi zle vampirje,
manj da bilo bi jih pôtlej v napadu na njene rojake.
Vendar pa grenki je bòj odvzel vse človeške prvake,
Tímiën lè je še živa, ko znova je vila na krovu.
Rekla je tù ji v obupu Timía, svetlà črnolaska:
»Zbéži, Aurora vilinka, zastonj da ne ugasne mi duša!«
Gleda Lanièl jo v solzáh, skoči z gorečega lesa,
zgoraj pa jasna bojevnica v zádnji spopad gre pogumno.
Pet je sejalcev odšló z njò v podzemlje temačno.
Krhka, lesena se gmota dveh preplêtenih ladij
koplje v plamenih grozečih, nesramno ki hlastajo hlode.
Mnogi skočíli so v vodo, premnogi potonejo v brezno,
tja v Sináje kraljestvo, v globine, kjer manjka svetlobe.
Ladja medtem je priplula Oxusa, vrlega vodje,
vse naokoli čerí, uvidi v daljavi jo vila.
Že se požene po vodi, tolče po njèj rigorozno,
vneto odriva jo vstran, sledijo ji smrti sejalci.
Res da jih manj je biló, a Lana le njim je nasprotnik,
takšno je v vodi razmerje, beží ko mladenka hudobcem.
Vodja sejalcev je rekel, bučé da besede markántne:
»Plavajte, polži, povlecite v brezno jo temno, vam rečem.
Njé če ne boste privedli v strašno Gorgónino hišo,
sam vas potegnem na dnò, da utonete v širni globini!«
Oxus je videl iz krova, kaj dogaja se v vodi,
vrgel debelo je vrv v sinjo slaníco skrbeče,
tu jo zagleda Aurora in plava do nje veheméntno,
prime drseči konòp, to videl je vodja na ladji,
hitro ljudem je velél, da nàj spet začnejo vesláti.
Les se premakne iz mesta, a zgrabi za nogo vampirus,
vodja sejalcev, Laniélo; drugi ostali so zadaj.
Ladja zaplula je žé na morje odprto, vihravo,
zdaj da ukaže razpeti jadra Oxus voditelj.
Spodaj pa bije se bòj med dvema prvakoma zadnji.
Grd je vampir bil na tem, povleče da vilo v globine,
ôna pa sproži bodalo, a prime ji roko sejalec,
sablja zleti mĭmo njega, zapiči se v barko trebušno.
Slednjič želel je robàn izpiti ji kri iz goltanca,
usta odprl je svôja, v njih sta zobá podočnjaka,
slepo hlepita po vratu, že skoraj sta našla želeno,
vendar pa vila ga sune s kolenom in gládis izvleče,
ta ki bil je zapičen v trebuh lesene pošasti,
slišal se krik je grotesknika, mèč ko napolni telo mu,
slišal se rek je vilinski vilinke: »Mórs est túa!«
Zgrudil vampir se gnusobni s sabljo je vrèd dol v globine,
hitro je daleč od pljuska, ker ladja drè po modrini.
Trup mu je tonil v pozabo in res je, da »smrt je njegova«.
Vzpnè se vilinka po vrvici, morje opralo je blato
z njenega vsega telesa, povzpnè se na kròv zlatolaska.
Veter ji poje v laseh, zjasnílo se temno nebo je.
Tukaj je moč zle Gorgone pojenjala v svoji temini.
Gleda jo Oxus začuden in že se prikloni ter reče:
»Sinja boginja, oprosti za tisto na kopnem nevšečnost,
jàz ko napadel sem tebe, našo vodnico sijočo,
našo rešíteljíco, vilinko, bojevnico belo.«
Kane iz ustnic ji rdečih besede božanske odgovor:
»Oxus, ljudstva poveljnik, ne skŕbi, je že pozabljêno,
srd ti je ánimus polnil, usoda bilà nam je grenka,
naša država je padla, a nàs še ni konec pod nebom.«
Sabljo izvlekla je diva, drugo, ob pasu visečo,
reče Dalariji višji naposled izbrane besede:
»Svètla boginja, oprosti nam grehe nečastne in temne,
naj bo vsa slava s tebój, oprosti nam to kar počnemo.«
Stopi do roba plovila in vidi prostrano modrino.
Spet je izrekla vokale, odpenja da gumb se besedja:
»Modra Sinája, sprejmi năs, slépe mornarje ponižne,
sem na hrbèt od vodá, naj nese nas veter kreposten,
daj nam valove prijazne, nikar nas ne muči osorno,
saj nam je muk že preveč, ne zmogli bi novih naporov.«
Znova se k vodji obrne in dene: »Oxus, voditelj,
ali si vzel, kot sem rekla, živež s šotorov vampirjev,
ti ki so tàm ga pustili za nàs, da ga vzamemo sebi?«
»Dà,« odvrne ji vodja, »tóda le kam bŏmo pluli?«
Reče mu čedna Lanièl, besed da razcvête se roža:
»Nàjprej rahló na zahòd, nato pa dáleč na sever,
tja do otoka Labeje, ki del je Anvíla celine;
tàm mi nekdó je poznan, pomore ki mojemu klicu.«
Jadra bila so napeta, se v njih zaletaval je veter,
boža ki vili lasé, lesketá se koža ji môkra;
v njò vsi strmijo ljudjé, ko smejí se jim širno prostranstvo
sinje enígme morjá, ki vabi popotnike vase.





Recenzije strokovnjakov so zaželene.

poslano v temi :: Epska Pesnitev - Laoniel - 1. - 3. Spev
Santini :: 20.01.2010 ob 21:02

Srepi krasi ji tattoó pod hrbtom nje kožo meseno,
sêrpens kjer zviti drží kentavra, da slednji umira,
suče pa kača svoj rèp, da daleč štrlí do zavetja;
s tem je motivom gorjá tetovirana diva nad ustjem.
Spremlja Amando ob bokih pas, ki se v kožo prilega,
spenja z usnjeno se nožnico, nosi ki mèč bolečine,
sabljo osorno, mnogim ki ból neizmerno je dala,
stkála grenkó jim pogubo, ko vzela je rádost jim bitja.
Sveti nad énzisom ostrim bolèč se prebòd ji uhana,
spredaj na sredi popkà, kjer kožo ji piercing navdaja;
skrajno pa spodaj so škornji, vzpenjajo vse do kolén se,
skrivajo dolge goléni, sedijo na špičastih pêtkah.
Strasten poglèd je Amande zavit bil v črnino beline;
solzne očí so ji tèmne, temnè so trepalnice tudi,
sušne so veke temnè, tèmne obrvi so tudi,
sladke so ustnice tèmne, temnè so kot kri ji škrlatna,
slap ji je kodrov temán, temnò je kot oglje lasišče,
snežen obràz pa je bél, svetlò se svetlika kot mesec,
svètlo, da tèmno razblini, svètlo, da črno razbeli.
Slastno Amando klicáli so tudi Atróxija Mamba,
sladka je včasih bilà vilinka, a zloba sejalcev
stkala je zlobno usode ji nit, jo pretvórila v kačo,
sika da reke ostudne, ki vendar so snažni po tonu.
Sábljin je kes bil ob vratu stvarnice ji Dálije zlobne,
sunkoma vpraša tedaj jo glasnica temè in razdora:
»Sladka mi Inës vilinka, vodníca iz Tílije zemlje,
sì sĭ premislila mórda, da rodno braníla bi krajno,
sì sĕ ustrašila mórda, da mí te porazimo v boju,
sàj sĭ brez bitke se vdála, odprla si vrata države;
sèm sĭ poklícala vrage, ki trn so ti vedno v podplatu,
stalno s teboj se bijó, a zdaj si želiš dialoga,
skupaj nas vabiš v posvèt, ko Wórkon ti hčer je odnesel.
Slutim, da nekaj naklepaš, nekaj za bregom se skriva,
svita, a noče razkriti, svita, a šè mi ni znano;
súnkoma namreč sèm si prijézdila s Tilije rosne;
súnkoma kot če se zajec požene v dir onemoglo,
strašen ker volk mu sledí, poteši da si lakoto dnevno;
slepo pa plen mu beží, namesto da mislil bi z glavo:
slepo tako si prijezdila, upam pa, misliš da bolje,
sàj ti namèn je pògovoríti se s silo sosedsko.«
Srepo izrekla je tó Dalíja, vampirka prsata,
saga postane ji jasna, žrtvuje se mati za hčerko,
sladko zato ji je vzela kri iz globine goltanca,
srh povzročila gorák, ki hujši od večne je tème.
Smrt je odvzela vilinki, postala ki grozno je ljubka,
strastna, poredna, sijoča, bodeča, zahrbtna in zvita.
Takšna bila je Amánda, stojí ko na bližnji vzpetini.
Divi ob boku je desnem Wórkon, zloba v osebi,
glavni sejalcev, vorlók, déus nóctis, prĭnc tème,
slavne rune nosilec, prímus et réx, imperator,
Wórdaxa temnega vójvoda, glavne države vampirjev,
Pávorja črnega hégemon, severne krájne nemrtvih,
Tímorja vročega dóminus, zléga vulkana sejalcev,
Dúrusa vodja, da njemu vazal je Dárgol podreden,
Córnixa kralj, da njemu je carstvo lajkanov podredno,
Grypsu vladár, da njemu vazal je Anubis podreden;
prínceps vulgarnih demonov, nosilec zastave skeletne,
vojni vorlórd, veliki voják, vrág vĕlemočni.
Vojska mu vsa je pokorna, vsì se ga drugi bojijo.
Vodil je òn bôje v Ignávije zemlji ostudno,
važne dobil je gangréne na svojo stran grozovito;
vneto zatem je odšèl v Stêrcusa kraje zahodne,
vihro bojevno je širil, izsilil vazale poslušne.
Vladal s surovo je silo v temni državi vampirski,
vendar že kmalu zatém naprej je hrumel rigorózno;
véliko silo gorjá stóril je Fórtiji krajni.
Volčjim volverjev je sprva širne obljubil planjave,
vse pa spremenil potem, ko padel odpòr je ljudstveni.
Vključil ozemlje je novo v svojo državo, imperij,
vklenil v gorjá jo igó, a lajkani vrníli so silo;
vojno začeli so bridko, uprli se kralju vampirjev,
vèndar so bòj izgubili, navdale so smrtne jih srage.
Vrh je glavé bil Workon obdán z rúno skeletno,
vèn da moli pred ústi zobovje umrle živali,
végasto sili v obòd, pod njìm pa so usta mu prava.
Vražje, žareče oči zaprte so v smrti okostje,
vneto ki preko štrlí, zakriva obraz grozoviti;
vênčan pa ŕt je glavé z ókloma dvema, kot krona.
Vójnega Wórkona glas kot dón je odmeva rjovenja;
vse telo je robato, vsa sila divjaška mu v mislih,
vsa nečistost napadov se v njèm je rojevala nàjprej.
Takšen je Wórkon vampir, ki stal je na bližnji vzpetini.
Zadaj za vsemi pa stal je Anúbis, volvèr črnosrčni,
bêsno opleta z očmí, ker ve, da je plen mu najmanjši,
bôde izid ga nemirov, ko vragi med sábo so bíli
bobne bohotnega boja; bil òn je najbólj na udaru.
Borbeno nosil šakál odevo je tèžko na sebi,
brani da dušo telesu, da nè bi je sablja odvzela;
bujno ki spleta se skupaj s kóžuhom divje živali.
Bès mu nemôči grčavo gorí na obrazu volverskem,
biva v banálnem dovtipu, saj moral bi vodja lajkanov
biti poslušen, namesto da Workonu groznem’ kljubuje.
Vtém razprostró se oblaki, trojíca da lun se zasveti.
Anŭbis v vse je teló ostal podoben kot prèjle,
glava se lè spremení v prečrno podobo šakála:
gosta se peni mu slina, gnusno kapljá mu iz gobca;
mačje oči so mu svètle, demónu žarijo rumeno,
usta postala so daljša, naprej kăkor kônju so zrasla,
dolgi pa uhlji štrlijo k višku iz tèmne glavé mu;
lušči se koža mu tanka, spodaj je raskava dlaka,
rastejo dolgi mu kremplji, daljšajo kratki zobjé se.
Že je pripravljen na lòv, navdaja ga želja po krvi,
glasno je tulil v nebó, pripravljal na vpàd se živalski.
Takšen je Anŭbis volk, zli Sírius, ánceps voditelj.

Prímas tedaj je bil rekel, Workon, zloba v osebi:
»Gnusna Meduza, vorlokinja, dobro opravljeno, v redu,
zdaj pa na vrsti ste vi, lokostrelci, glasniki daljave.«
Puščice naglo napnó, spustijo nabrekle tetive,
zvok se brenčeči skadí iz strun jim v ušesa togôtno.
Strele zdrvé tja v nebó, ne bó se jim moč izogníti;
íktično v zemljo hité, ognjene so v vrhu konice,
grozo raztresajo v mesto, zublji da žgoči so vidni.
Wórkon je zrjovel besede, jih vrgel iz ust grozovito:
»Bôrci krepkì, naredíte mi to deželo vampirsko!
V gorki napàd, naprèj, ne jemljem ujetnikov danes!«
Groza spolzela je v plaz, mestu hitela je v srce,
Mollis je v pljusku obupa, a kralj je ukazal vojakom,
dvigne da dvižni se most, ogenj da vroč pogasí se,
vsak da poprime orožje, uprè da se sili kričeči.
Tu spregovóri Adonis množici zadnje besede:
»Kôsec nas čaka, ljudjé, vampirji nam vdirajo v krajno,
grozni sejalci gorjá, surovi znanilci nesnage.
Dajmo ustaviti zlò vsaj začasno, ker konec je blizu.
Ali ste z mano možjé v tèmni grozoti nenadni?!«
Ljudstvo v en glas se izjasni, bučno se slišijo vzkliki:
»Vítam et sánguinem fórtiter rége pro nóstro dabímus!
Kri in življenje bo hrabro dáno za našega kralja!«
Množica drla vampirjev v mesto je s silo raščávo,
komaj obzidje drží sejalce v surovem napadu.
Glavni pa njih je voditelj, primus et rex, imperator,
Workon, zloba v osebi, nosilec zastave skeletne,
dvignil Gorgono tja v zràk, tèmno je črna zla krogla.
Eno je s septerjem dolgim, v vrhu mu glava je strašna.
V centru bilà je nastavka, velika za pest je človeka,
skrbno odeta je v jêkla obòd, ki umika se sredi,
sphera da komaj se vidi, kot dà za rešetkami sveti;
tù je ujeta bilà in tù je postavljena v prostor,
tù je ujeta bilà in tukaj dotika se stvarstva.
Krogla storíla je tó, kot misel je zlobnemu vragu.
Že se zató je zaslišal s strahotnih, turobnih oblakov
glasno doneči treskòt bleščečih, grozečih se bliskov,
sliši se veter bučèč, akutno valeča se burja.
Vzdušje objame markántna grčávost plamenov bahljávih.
Démoni silijo v mesto, a šè se upira obzidje,
vragom ne dá, da vstopíli bi skozenj, jih šè zadržuje.
Znova je dvignil zató Wórkon zlo kroglo temačno,
ta zažarela je v sredi, krvavo rdeče se sveti,
sila je nje se sprostila, ognjena božanska esenca,
vígor et éns; zažgal da se del impozántnih je dvéri.
Vendar potí ni bilo préko jarka pogube,
spodaj rezila so ostra, navdajajo z zadnjim neznanim.
Zdaj so na vrsti gangreni, ki vodja jih pošlje v ospredje.
V smrt so jarka se vrgli, ostali po njih da hodíjo,
potlej pa plezajo gòr na drugi že strani zahrbtno.
Mnogi omagajo v brezno zaradi puščičnega srda
ljudskih, človeških prvakov, ki skrbno varújejo vrata;
vendar preténzija zlà doseže prebòj skŏzi duri.
Zadaj presekajo klóbčič verige, da pade hlodovje;
naglo se zlije nató nadloga groteskna do jedra,
mimo razjede na mostu, ki vhòd prej bila je gangrenom.
Griža razlega se v mestu, vihtijo ko sablje v naletu
strašni sejalci gorjá iz svojih vrancèv gnĕv bljuvaje.
Pele so sablje razdòr, smrt je goltála nemočne.
Konjem sledí zla pehota, kot kuga se širi podganja,
vsè je umiralo v kriku, je duša zgorela naselju.
Workon pa reče groteskno v morju morbidnosti mrkem:
»Hočem, da vse se podrè in zažgè, ker to me naslaja!«
Vtem mu najavijo borci, da kralj je obkoljen v palači,
naglo odpravi se tja, da opravi z mlačnim odporom.
Tu je upirala straža kratko se vojnim sejalcem,
kmalu leži pa na tléh sleherni ljudskih prvakov.
Kralj le stojí še Adónis, ki branil svojo je hčerko.
Tokrat ustavi se gnèv napadalcev, prispè da njih vodja.
Ta je naposled le tu in reče Adonisu tole:
»Ti, ki ti pravijo vodja, vrzi se tu na kolena,
meni priznaj, da sem kralj, hitro, ker smrt ti je blizu!«
Dene Adonis v nemoči nazaj grozovitemu vodji:
»Vse bom stóril kot rečeš, le pusti mi hčerko mladostno.«
Potlej se vrže na tla, a Workon zamahnil je s sabljo,
z mečem odurnim, od rame do rame v nečastnem besnenju.
Dárgol je rekel besede tèmnemu Wórkonu Groznem’:
»Vodja ljudi je preteklost, je hrana gangrenov grotesknih,
pústimo torej mu hčerko, kot sam je bil vêlel pred smrtjo.«
»Védi,« odvrne mu Grozni, »saj bi pustíl jo živeti,
če bi bil ti, se razume, tóda jàz sem Wórkon!«
Zunaj palače še vedno vije nočna se mora,
Mina pa suče svoj mèč, ji blizu je konec nemili,
bránila se je z Laniélo in rekla, da v reko naj skoči,
reši da nàj si življenje; s težavo uboga jo Lana.
Sama pa dalje se bije v obupu z demóni nesnage.
Zdaj je prikazal na vrhu obzidja grozotni se vodja,
dvignil je glavo Adónisa, dél arhdemón je podganji:
»Mesto mehkužno je naše, padlo je hitro v nemôči,
zmeljite zadnje upornike, vzêmite plen si zaslužen!«
Pade vilinkam poglèd, Emanuéla uvidi dokončno,
krajni da ní pomočí, da padla bo v gorko pozabo,
glavni od zdaj je namèn uíti besneči nadmoči.
Nekaj bojevnic ugnalo bežeče je konje v naletu,
druge so vzele si vrance od vražjih demonov zahrbtnih,
tretje pa peški bežé iz gorečega Móllisa mesta.
Vèn so prebile takràt se, vampirje ko majhen oddelek
zàdrževál je začasno; zbežali iz stranskih so vhodov.
Malo, premalo se reši ljudí v gozdove svobodne;
vendar pa tale bo pesem bíla kratko le godbo.
V istem je času medtém Láno nosílo vodovje,
daleč od mesta nesreče, na jug, kămor vije se reka;
dà na brežino jo mehko, še živa je, toda ne v psihi.
Redki bili preživeli so našli se skupaj ob reki,
groza jim sije v očéh, v šoku so gnusne posttravme.
Dvigne Aurora se v bôli in reče skupini ljudstvéni:
»Pojdite daleč na júg, ob tej reki prispete do morja,
zbéžite s krajne gorjá, ker vidim temnì armagédon.
Reče v odgovor ji nekdo: »Le kaj boš pa ti naredíla?«
»Važno najbólj je le tó, da vas čímveč se reši pred ognjem
vojske borcèv vicióznih, jàz pa odidem pomagat
svojim vrstnicam z Egêrije; branit grem lastno deželo!«
Vrne v odgovor ji móž skrbeče besede naslednje:
»Pozna boš, sinja vilinka, vojska grozeče leteča
davno že tam je in hlasta drevesje zelene krajíne.
Pojdi z nami na jug, ubéžimo, dokler še láhko!«
Znova oglási Lanièl s svojim se glasom junaškim:
»Vém, kaj želiš mi povedati, toda vrníti se moram
v naše domovje ljubeče, izvedeti hočem povode
tega napada vragòv, ki žrè diarejo bljuvaje.«




poslano v temi :: Epska Pesnitev - Laoniel - 1. - 3. Spev
Santini :: 20.01.2010 ob 21:01
2. SPEV




V hiši kraljevi je zbrala množica višje se stopnje,
gnete se títul ljudem: so plemiči, vitezi, knezi;
mize noben se ne brani, postala je paša za zrkla.
Ločeno dali vilinkam so razno rastlinstvo zeleno,
zelje in repo ter peso, na sredo sladkì motovilec,
druga pa družba uživa v krompirju in mêsu vsevrstnem.
Ravno za kônec pa glavni je kuhar, robat in debelkast,
stlačil tolstega vépra na sredo jédcev požrešnih.
To jih močnó vzveselí, lotíli dobrot so se hlastno.
Prvi grižljaji krstili želodčno so tábulo ráso,
kò jih prekine zla vést, glasník da se bliža na konju.
Tega nesrečnega slà odvedó nemudoma h kralju,
vès je krváv v obràz, mu teló je v kričeči rdečini.
Naglo izprašajo gà, na severu kaj se dogaja.
On pa govóril je slepo, ponavljal je ùmirajóči:
»Konec svetá. Naše dežele je konec. Poguba.«
V istem trenutku nekdó je močnó zakríčal v dvorani.
Sladko so hrano dišečo izpridili ščurki gnusôbni,
z vepra so gliste se ’zvile, v solati razvili se polži,
tisti, brez hišic, ogabni; rdeče-rjavi lazárji,
slinarji, studni škodljivci; s krompirja zleteli so hrošči.
Fóbija zgrabi ljudí, strašnó jim je šlo na bljuvánje.
Eden baronov pomembnih izvlekel je sabljo morbidno,
svètle oči izgubile so barvo, postale so bele,
kakor da kakšen demón, nasélil bi dušo mu čisto.
Skočil je plemič do ljubke kraljice, prebodel ji grlo,
hladno ostrilo zalila je gosta, boleča škrlatnost,
Lórelëi se zgrudi po tléh, mehkôbni obraz je umiral,
zlati, košati lasjé so padli na hladno kamenje,
krí ji togo rdečí in maže beline čistočo.
Kralj v silovitem je šoku, nemudoma zgrabijo vraga,
davijo glavo mu v tlà; Adónis ob Lórelëi je brhki,
ta mu izdihne v naročju, da v jok se požene okó mu.
Naglo zahteva odgovore; Lana pa reče vilinska:
»Dušo je temu tiranu zasedel demón grozoviti.«
Kralja pa nič ne zanima, pograbil sekiro je gorko,
nesel jo daleč navzgòr in v sunku zagnal jo v barona.
Teža zagrize se v trup, razpoči oprsje se krhko,
uliva se reka krví, škrlatí ki dvorano temačno.
Množico resnost objame, saj tisti so, dalje sedeči,
mislili, dà gre za trik, a zdaj so spoznali resnico.
Nekega važnega vódjo, mnogih vojakov pastirja,
hrabrega v vojnih razmerah, začnè črvičiti jedko.
Z udi grenkó plahutá derèč strahovladne glasove,
trebuh navzvèn se razkolje, ’zgrize ga kačasta riba,
ídiacánthus fascíola, glòbokomôrska nesnaga.
Gnojne očí so na pecljih, usta z zobmí so prežeta,
ostri kot britev so tí in hlastájo v brezkônčni maniri.
Trup ji je črn in sluzàst, na zadku so tanka rezila;
takšni groteskni izrodek z mesòm se naslaja človeškim.
Ravno takó, kot žé generala, je tudi ostale
strašno skelelo v želodcih; pogín jim prede usoda.
Z ust jim krastávo splazíli so studni se goži kraljévi,
kače, strašljivo temačne, vmés so zelenkaste lise;
drugim pa spet koralni so gadi grla dušili,
ti so lepljivo barviti, rdeče-modro-rumeni.
Eden nesrečnikov mnogih dušèč se je zgrudil na mizo,
tu ga dočaka hroščád; glistovje, ščurkovje, čričkovje.
Travma zagrabi vilinke, polžnina ko sprija obràz mu.
Gnusna, groznà gomazád navdala mu kožo je mehko,
s ust pa še sili kačovje; v žužkovju se utaplja ubožec.
Glasno zavpije Lanièl, vsèm ki še niso prekleti,
naj iz palače gredó in res jih je dokaj zbežalo.
Kralj je pograbil hčér, a ženo je moral pustiti.
Zunaj pred belo palačo prežela nebó je mrakôta,
dèž se napravljal je z njé, a vendar le-ta se ni javil,
pač pa je gmota mrtvih golobov popadala v slapu.
Tolkli so ptiči ljudí, nosíli jim novo tegobo.
Vsi preživeli so v grenkem afektu in v trpkem neznanju.
Kaj jih napada? Od kód? Kako se ubrániti grozi,
srepi razjedi nenadni, ki peha jih v Stêrcus podzemni?
Vtem so nasule na mrtve golobe neštete se muhe,
vónj da se širi gnijóč in udarja v nósnice s silo.
Zadaj na vsèh pa so strehah vrane krakále v krohôtu,
kòt da je zlò jim v zabavo, kot dà je destrúkt jim v užitek.
Mesto je v jedkem preplahu, jih grizla je črna magija;
krikov je polna metropola, v mlaki morbidni je šoka.

Tàm pa na bližnjem je hribu zrla v knjigo Meduza,
brala iz nje je pogròm, preplavila s srhom je Móllis.
Z njo je vsa horda demónska, seje ki smrti turobnost.
Mrki so vragi nedavno bodala nosili nad sebe,
kò je nastal bil razdòr za zemljo, seve, med plenilci,
zdaj pa združeni sò pred mestom, ki koplje se v zlobi.
Takšni so vodje demonov, stojijo ki v tuji državi:
Grozni Meduzi štrlele iz glave so kače ogabne,
gádna je njihova koža, sluzasta ìn predebela,
grdo so vsè se ovijale, hlastne so glave jim strašne,
gnetejo se med sebój in slinijo z ust se bljuváje.
Gnojna je koža vorlokinje, črne čarovnice srepe,
gnilo razpada ji vsà, da rane še komaj vzdržuje,
golša ji raste gangrenska, visí ki z vratú ji odurno,
guba pri gubi grozotno ji daje obličje zgneteno,
gobe kòt če bi rasle nekjé iz stene prevlažne,
gnusen pa šè se izcédek bi lepil po zidu odpadno,
gárjavo takšna je koža glavne gangrenov, Meduze.
Gárasto raskav poglèd je vsakogar v kamen spreménil,
gnojna če tó je hotela, hitro da hrabri umrejo,
glístavki plen so prelahek, to vélika prednost je v sporih.
Gladke so črne očí, kot zenica ena so v jezi,
gíbljejo sem se in tjà, nikoli ne trenejo skupaj.
Glavo ji nos je izkrivljal, enak je krompirju, ki gnije.
Gleda iz ust ji smradú zobovje špičáto, izvito,
gobec pa jezik groteskni z nešteto boléznimi polni;
glas je grgráje gagljáv, da komaj se sliši ga bistvo;
grize uhó poslušalcu, da hitro želi si tišine.
Grozna Meduza bilà je hčerka Gorgóne boginje,
génesis kò dokončan je, nàmreč pojavi se ženska,
gôvor ki njen je užalil deo temè in pa ôgnja,
gròm je z jezika bučal ji zóper črnobnih stvarnico,
grobo zato spremenila najvišja Diano je milo;
gripa strahote potlèj izkrivi v pošast jo groteskno;
Górgone hčer so zato klicáli Gangréna Meduza.
Grênko služíti ji mora odtlej, vodíti najgrše,
grešen ker njen je odziv, ko zadnja je možnost še dana:
gnezdo je kač ji v lasišču, zdàj jo izpraša Gorgóna,
glórijo čè ji nakloni, Diana pa vztraja pri svojem;
gade zato pomnoží ji boginja in kožo izpridi,
grbo na hrbet ji dá, izkrívi obràz ji prelestni;
grča kot najde če sè v leseni deskì na sredini,
grdo da s tem jo kazí, da daje lepoti pozabo,
grávis da njen je dolór, četudi se les ne oglaša:
gnusno takó je navdala Diáno Gorgóna boginja.
Gròb je Gangréni tedaj bil milosti polna rešitev,
gaj, ki jo reši tegòb, a muka še nje ne preneha;
gardo je svojo dobila vojakov, gangrenov živalskih,
grad je dobila in moč neizmerno ter znanje vorlokov;
grb zato je nosíla na rami, vžgan mučenikom.
Grešna Gangréna, Gorgóne groteskno-grčáva gniloba,
grlo je vedno vodíla po knjigi àli po krogli,
grofu da Workonu vidi prihodnost àli pomaga
grozo izviti v zemljó s čarobnimi reki magije.
Gnojno je njeno telo oklepala halja predolga,
guba se tèmna ji toga, vsà je v črnini grozote;
griža da tam se razlega, kjer ôna postopa po zemlji:
gnusna takó je Meduza stala na bližnji vzpetini.
Njèj je ob boku bil desnem, Dárgol, Dúrusa vodja.
Dolgi so črni lasjé štrleli s čelade bohotno,
dáleč za vrat, ki dŕžal je glavo masivno na mestu.
Drzen poglèd je temán, da se vidi napetost v obrazu,
delajo gube se v čelu, kot vedno da jezno bi gledal,
daje kar znamenje zlà; tákšni bili so vampirji.
Del je bil ustnic presúh, kot zmeraj da kri bi rabíle;
dêbel težak je oklèp nosílo telo mu robato,
divje ker bil je narave, divji ker v mislih je srepih;
dihal je skozi svoj nos, kot nekdo ljudí če smrčal bi.
Dlakava roka nosíla je sabljo, to smrti orodje,
druga pa ščit drží, ki daje mu važno obrambo.
Ducat nožèv krŏg pasú se sveti v temè mesečini,
dušo ki levjo razkriva, ta polna je sile nasilja;
divje kòt če se ôrel v íktični íhti napada
dol prŏti tlòm zapodí; dáje instinkt ga morije,
daje ga lakote bès, gnèv da sprosti se naposled;
dòkler ujame da plén, lákoto dà poteši si,
dòkler odnese da s kremplji dušo živali v podzemlje:
divja tako je zla misel Dárgola, silnega vodje,
Dúrusa temnega prímasa, grozne države sejalcev;
dál da dodobra ob ves si je pas zlĭh nožev krdelo.
Drzni tako je bil Dárgol stal na bližnji vzpetini.
Njemu ob boku je desnem Thórax, Stêrcusa vodja.
Tank kot težák če bi vozil po blatni zemljì bojevito,
tega ustavit’ ne more niti deževna krajina,
tega ne more ustaviti niti gomila vojakov.
Tudi če mnogi odšlí bi uničit, kar ni uničljivo,
tudi tedàj móralo iti pogledat bi v brezno
tisoče vrlih junakov, padlih za svojo državo;
tèmni ker bil velikan jih v sili bojà ugonobi:
takšen je Thórax vampir prijezdil na konju strahotnem.
Tàm na vrhu se sveti čelada, ki krije vso glavo,
skrbno zakriva obličje, ki mnogim meglè je uganka.
Težek bil nosil je ščit, ta čudež je vsèh rokodelcev,
tone je tehtal bil v masi, tega ne dá se zdrobíti.
Tanka je črta ob robu, temno-rdeče je barve,
tava ki v krogu okoli na sredi do vidnega znaka,
ta je simbol Stêrcusa tèmnega, krajne vampirske;
tód ki se kaže kot vran, temán kot črno je oglje.
Thórax je nosil oklèp, podobno kot Dargol robati,
toda on sam še bolj je herkúlsko-atletske postave.
Topo je ostro orožje, udari v njegôvo ko silo,
tŕdo odevo bojevno, gôrko ki svita se s trupa;
tŕhlo je tujcev orožje, udari v oklepnik ko želvji,
tŕpka je misel vojaka, z njìm ki bojuje se vneto,
trudno napada v nemoči; Thorax pa – ta se bolj brani,
tŕmast da vsak je rivál; tŕn pa naposled ga zbode;
trôhe da niti oklepniku zlušči ne z močnega ščita:
takšen je Thórax vampir, ki stal je na bližnji vzpetini.
Njemu ob boku je desnem Amánda, prelestna v črnini.
Sveti se črni oklèp ji v odblesku ognjà plapolánja,
stopi iz konja črnà, ji tèmni lasje valovijo,
skoraj do popka štrlé, razgalja ki divo vampirsko,
skupek teh làs bil našel si pot okoli je čela,
spuščal okoli se lica, spuščal okoli ramén se,
spuščal okoli se prsi, zavijal vzdŏlž trebuh naposled.
Sladek bojevni nadèv je komaj zakrival intímo,
skoraj so gôle roké, železo le v njìh se zajeda,
skoraj so gôle nogé, oprema le v njìh se zavija,
skoraj je gôlo teló, železo le dojki objema,
sàj izrezljan je zlăt vzorec okoli se njiju prilegal,
slednjič okrog pa vratú zaključil je bujno celoto,
spet pa bil pústil hrbèt odprt je pogledom predrznim.
Spodnji je del bil oklepa lagodno ovijal ji tempelj,
stêgno s straní je krasil, zajedal je v krogu se v njega,
s tem da nastane okrasek, svètlo ki kožo ji tlači;
stópa kot nekdo če v krog in vsakič zavije navznoter,
slepo hiti naokoli, da manjša se krožnice mera,
slednjič prispè pa na sredo, v center krožišča zablode;
spleta enako se vzorec Amandi na stegnu prebelem;
stranska pa srečata dela v križišču nad bujnim se zadkom,
spuščata potlej se dòl, le v sredi da skrije se ánus.







poslano v temi :: Epska Pesnitev - Laoniel - 1. - 3. Spev
Santini :: 20.01.2010 ob 20:58
1. SPEV




Tího je jutro biló, ko dvigne se sonce sijoče,
kòt že poprej mnogokràt, a tokrat bilo je drugače.
Rdeča je zarja gorela, zbudí Laoniéla se v sumu
v postelji perja, umetniškem delu tesarskega mojstra.
Tá je umislil motiv si jezdecev, Apisa borcev,
kò so odločno odšlí nad strašnó okupatorja silo.
Vodja pa vseh je bilà Gabriéla, Laniélina mati;
nosi da svètlost v črnino, radost da v grozo iztrosi:
ta je motiv bil izbral rezbár, rokodelec tesarski,
z njìm okrasil je deskó na eni od postelje strani,
dà relief je nastal, dă zmeraj oko se ozira
nà bojevanje Gabríele, vzelo ki duše je smisel
z njenega vsega telesa, dalo ga večnim boginjam;
hči pa pustilo v grenkì bolečini pod nebom nemirnim.
Vila lagodno je vstala, izprala je spanec z obraza,
vzela je rožnati list iz làs, kămor bil se je zlepil,
kò je v spancu zlih sanj obrníla glavó naokoli.
Hiša drevesna bilà je prepredena z lesom masivnim,
žarki ji svetijo v dušo, po vekah žgečkájo Lanielo.
Slednjič jo zvabijo vèn in razkrijejo bujno zelenje
čiste, gozdnáte dežele, del ki je Apisa južni.
Diva uvidi zarjó, rdéča je jutranja krogla,
sluti, da rdeča je krí prelila nekje se boleče.
Naglo odide navzdòl, spustí po stopnicah se debla,
vanj ki bilè so zraščêne, saj vile z naravo živijo;
vse do jezéra vodé, da okopa se, drzna vilinka.
Trudni se trup osveží, veselí da koža se gladka,
urno nató pa ovije môkro popolnost v odevo.
Bôsa nje nôga postopa po rôsnati poti do jase,
kjer so hčerke Dalárije vódile zbôre in vaje.
Vzame puščíco vihravo, požene jo v íktično íhto,
zvok zabrenčí iz tetive, ko strela nabôde se v tarčo.
Svètlo, brhkò Laoniël klicáli so tudi Aurora,
njenim lasem na čast, ki krasili deklè so vilinsko,
spuščali v kodrih čez prsi, v vetrù valovali krasôtno,
zlato sijáli, kot sonce v zenitu, kot roža rumena.
Bel so obràz ji polníle oči, zeleno žareče;
ánimus jasen je v njìh, kot leskèt so bajnih rubinov.
Aura vilinke je rdeče goreča in neti libído
mnogih snubcèv slepoglavih, a želje so v kali jim strte.
Ustnice voljne so rekle estetske besede popolne,
polne močí so v spopadih, polne miline so v miru.
Uhlji vilink so preléstnih daljši bilí od človeških,
rasli počasi, a vneto; v àdolescénci dorasli.
Stroge vodníce bojevne tó naučile so Láno:
naj jih odkriva tedàj, želí ko razkriti božanskost,
dà pričujočim pokaže, kdó je in kaj ji je smisel;
kadar pa v zemljah temačnih postopa kot nèzaželêna,
naj jih zakriva skrbnó in predstavlja se drugim kot človek.
Mèhko krasé Laoniël številni okrasni predmeti,
uhlje navdaja uhanov bolèč prebòd, ki od nekdaj
znak je vilinskih deklét, naj krasijo ušesa špičata;
rôke so polne ji prstanov, zlatih draguljev najdražjih,
v dolge ji prste se spletajo, sijejo v stotih odsevih.
Poln ogrlic je biserni vrát, zapestje zapestnic,
pôje okrasje nam spèv, ko konja zajaha vilinka.
Gleženj ovija posebna verižica s kroglic črnelih,
sladko celôto krasnò zaključuje in vzbuja naslade.
Čedna in zala Aurora, prelestno popolna v belini,
nósila trd je oklèp, skríval ki hram ji je sveti.
Zgornji je del začél ji objemati kožo v ramenih,
bujno ovijal oprsje, stopničasto vanj se zavijal.
Spredaj na sredi se sveti rdèč amulét hribovito,
skupaj drži ki skelét železne, želvje lupine.
Spodnji pa del je oklepa dimelj zakrival intimo,
pústil ji popek razgaljen, pústil ji noge svobôdne;
skrbno pa skrival ji zadek, pokrival krasôto je z usnjem.
Déli le-tega so speti z zlatimi broškami skupaj,
bajna prelest da razpadla ne bì, a je hkrati gibljiva.
Ròk je svoboda delno zastrta z železno podlahtjo,
tu je jekla rajón; okraskov, rubinov, zlatnine;
nòg je svoboda delno zastrta z železno golenjo,
tu je jekla brlòg; okrasja, emblemov in vzorcev;
to je umetnosti srž, ker vile gojijo kulturo.
Ostra sta mêča ob pasu, énzis in gládius manjši,
prvi je večni sopotnik, je drugi pomožno bodalo.
Glavna je sablja grozeča akutno bleščala se v soncu,
v njej so vgravirani vzorci, kaljêno je hladno rezilo.
To se v začetku potí ráhlo razširi narazen,
ravno pred gorkim ročajem, ki kaže estetsko rezbarstvo,
spodaj pa trda je koža tankà v krógih navita,
roke da zeblo ne bì; zaključi se sablja z izrastkom,
vès ki je krogelne forme, oklepa da pest ji v ročaju.
Lana bilà je edhéldona v častnem nazivu bojevnic,
vsò je mladost v urjênju prebila, v vihtenju orožja,
dà na koncu potá vžgál se ji v ramo pečat je,
ta ki je pravil le-tó, da párva postala je zrela.
Smeli simbol bil je črno na belem, estetsko je delo,
kazal je sabljo, obrnjeno v tlà, a zgoraj polkrog je,
vsè naokoli pa razni so vzorci preplêtenih linij,
té ki se meču umikajo, dajejo sredi okvirje;
takšen krasil je emblém kóžo Laniéle vilinke.
Urile mlade učenke v okrilju so višjih se knéginj,
njìh so klicáli edhéltue, bojne vilinke božanske.
Tale dokončni nazív še čaka Auroro krepostno;
kì ga lahkó le dobí v vihri hobôtnega boja.
Kadar pa mir se obeta, cvetí ko rádost v življenju,
potlej odene v mamljivo se togo, kot puh hermelina.
Bela mehkôba z radóstjo objema golote popolnost,
koža da pôje ljubò melodijo v toplì harmoniji.
Noga Laniéle pogosto je bosa, brez čevljev tesnôbnih,
prsti da sè veselé, radosté se žametne trate,
kò pa jim kamni iglati grozé v nabrušênem pogledu,
varne obuje sandale, da ščitijo kožo ranljivo.
Takšna je vila Lanièl, ko vadi na jasi se z lokom.
Hitra premakne se senca, bliža se v naglem koraku,
Lana obrne poglèd, prišlà je vilinska Marina.
Črni lasjé valové v pišu milôbne narave,
segajo v snopu do dojk, objemajo sladki ta dvojec.
Rôsne očí so ji rjave, kot kostanj v barviti jeseni,
tèmne obrvi so rahlo poudarjene, bolj so očitne
kot pri ostalih vilinkah; a koža mamljivo je gladka.
V licih cvetijo ji vrtnice, čar da se zbuja prelésti.
Milo Marino varuje oklèp, ki podobno se spleta
kot pri Laniéli brhkôbni, saj vile so vzgajane skupaj,
vèndar ji manjka dodatek, krasí ki podlaket z golenjem.
Z nožnice ’zvlekla je mèč, začnè da se trening vsakdanji,
oster se sliši žvenkèt, saj sablja se s sabljo segreva,
v vaji nič ni nasilja, ni jeze, le urna mobilnost.
Vili bilí sta kot potok, lahnò žuboreli sta pesem,
énzis ko v dòn šelestí, zapôlni da uhlje špicljate.
Mina končá gostolênje, ji usta so polna besedja:
»Gábriëlína, krasnà Gabriélina hči, Laoniéla,
áaye édhel telélla ar ’Cála Quessír,« se zasmeje.
»Mlada in vélika vila, pozdravljena,« dé dobrosrčno.
Že ji odvrne v odgovor Aurora, sijoča v belini:
»Míhaëlína, brhkè Mihaéle potomka, Marina,
quél llë ámrun; ya dêis amícus rubrā est anóron.
Dobro jutro, z rdečo ki zarjo prijatelj bogínj je.«
Misel razplete v vokale spét črnolasi se vili:
»Vidim, da nisi pozábila uriti tudi si uma,
dvema jezikoma strežeš, skupaj ju vežeš nam v eno,
staro da z novim se zlije; je čista ti misel kristalna.«
»Čutim,« pridá zlatolaska, »da slabi se časi zgrinjájo,
sèm na naše ozemlje, saj v zarji, rdeče goreči,
slútiti krí je bolečo, iz ran ki odteka rojakom.«
Slastna Marina pomiri zaplete in dé decibele:
»Res, da rdečica zarjé bolj močno kot sícer nam sveti,
toda odmisli mi vozle, ob skŕb se nikar ne spotikaj.
Pojdiva k drugim vrstnicam, saj zajtrk je dnevu osnova.«
Divi odideta z jase, sprehajata skozi se cvetje,
dòkler da vidi se štòr ogromnega včasih drevesa,
dolgo ki rasel ni vèč, zdaj miza je sredi naselja.
Tù so vilinke bojnè odločitve sprejemale važne.
Tôpel objame poglèd Emanuéle vilinki lepostni.
Svètli lasjé se iskré vodnici Egerije cvetne,
modre oči so ji biserne, zal je obràz ji izkušen.
Svéti srebrni nadèv v odboju ščemečih se žarkov;
gládius njén je iz brona, kovine, nadmôčne železu.
Bela je áura ji smela, božanstvena vila je prva.
Kane iz ustnic ji rdečih vokalov nabòr dobrovóljno:
»Gábriëlína, sinjà Gabriélina hči, Laoniéla,
»Míhaëlína, krasnà Mihaélina hčerka, Marina,
sédita, kar na dobrote, ne skrivajta lakote v srcu.«
Vili se nemo priklonita, spômnita višjih boginj se.
K ustom je nesla Aurora zeleno solato in sadje,
nìč ni mesá srĕdi mize, nìč ni opojnosti v čašah.
Kròg njih vse je cvetelo, lipe košate so pele,
veter ko mimo je hodil, sprehajal se skozi lasé je
drznih žená; jih ducat je zbranih ob mizi drevesni.
Diva Emánuël bežno uzrè Laonielino piko,
majhno pego v podlahti in spomni se misli pretekle.
Rekla takrat ji je mlada Anela skrbeče besede:
»Strašna napada me kazen, boginje mi hočejo slabo,
vsa mi je koža posuta z gnojnimi bulami groze.
Kaj mi storiti je, kaj? Zakaj sem prav jàz na udaru?«
Hitro pomiri jo prva enakih z vokali razuma:
»Mila Lanièl, ne skrbi, ta je bolezen nam znana,
tudi če tebi se zdí, da vzame ti dušo s telesa,
temu ní takó, ozdravljiva viroza je kisla.
Ti izpuščaji vodene so koze, a nič mi ne tarnaj.
Tole mazivo natrí vsak dan na krastávo nadlogo,
pomni, le enkrat ti zlì izpuščaji gangrénijo kožo,
tvoje telo bo še dobro pómnilo njih hudobijo,
vedno da drugič ubrani pred grižo gadnè se gnojnósti.«
Mlada Lanièl jo uboga in res so ji klopi ’zginíli,
eden pa le izpuščaj véčji je bil po obsegu,
dolgo držal se na koži, naposled pa shiral v suhósti,
pústil za sabo je známenje tàm na Leniele podlahti;
jedla ki hruške je sočne za mizo ob vrlih vodnicah.
Dvigne se prva enakih, Emánuël sinja, in reče:
»Vrle vilinke, prijàteljíce, bojevnice v mislih,
Lórelëi je naša povábila vsè na zabavo nas v Móllis,
dnevi ker znova za njò so króg naredili duhovni.
Párva, mladà Areóla, privedi darilo mi njeno!«
Deklica, blizu stoječa, pripelje konjà enoroga,
poje ji sreča v obrazu, ôna lahko je vodíla
vranca božanske narave, ki nosil bo krájne kraljico,
mnogim enigma je mègle nosnìk bajeslovnih priímkov,
sámorog božji, albín, lipicanec lahkôtno sijoči.
Druga je párva prinesla šôpek dišečega cvetja,
tretja pa biserni kelih, navdušene drzne so žene.

Zbòr je smaragdni prevesil se v težnjo oditi do mesta,
vsaka božanstvenih vil zajaha svojega konja,
ti so v elanu gorečem, ko v dir jih pozôvejo vzkliki;
v gálop renčeče nraví, ki vznemirja spokojno okolje.
Klestil kopít je klopòt, krepkì ko kašljájo koraki
mimo cvetočih dreves, njih lubje svetlika se v soncu,
v nitih preredkih z nebá, ki pot si utró iz goščave.
Kò pa je gozd omedlél, odprè se ravnica mamljiva.
Daleč v daljavi uzró jahalke kamnito središče,
z jarkom ki vode obdano leží na zeleni nižini.
Kíntija reka mu daje smisel in bistvo obstoja,
teče po Apisu celem, s škrlatom pogosto odeta;
kì se izliva nató v mórje na jugu države.
Vranci prijezdijo bliže, pred pràg masivnega centra,
dvižni je most bil spuščèn, se drla je množica preko.
Móllis je bìl Laoniéli povsem nĕkaj novega, tujka,
saj je okó ji biló navajeno gledati krôšnje.
Stopil počasi je kònj Emanuélin v metropolo bajno,
hitro ponižni vratar povesi glavó pred boginjo.
Trda kopita so vranca teptala po masi lesôvja,
končno pa udarijo v tlà impozantnega, belega mesta.
Sluga ob vratih je rekel, da ptica poleta vokalov:
»Sinje prelestne, vse mesto nestrpno že čaka obiska
bisernih vil, legendarnih bojevnic Egerije cvetne.«
Kane iz ustnic ji rdečih besede božanske odgovor:
»Móllis je mesto vilinkam od nekdaj prijatelj nesporni,
splòh če nékdo bi zlobnih pred vrati v deželo bil svètlo,
zemljo si našo lastiti želel bi ter drugih rojakov.
Vèndar pa danes združuje nas rádost, nikakor nevarnost.«
Zdàj šele diva Emánuël druge pokliče vrstnice,
njèj da pridružijo sè, da svét se jim mesta odkrije.
Množica vsà se vilinska izgnete čez duri robate
v center ogromne beline cést in pa stavb kamenítih.
Té so ozaljšane s cvetjem konfetov, ki plešejo v zraku;
rožnatih barv je polnó srcé cvetočega mesta.
Bučnega sò sprejema vilinke vrhovne vesele,
stopajo kò do jedra naselja, kjer svéti se svéta
ljudstva palača mogočna, svetá edinstveno stvarstvo;
tu razjahà Emanuéla brhkà konjà kopitljavca.
Divam tedàj razodene od blizu se stolnice čudo,
mònumentálna in kòlosálna, kiklopska izgradnja
s kàriatídama dvema, ki nosita težo kamenja;
tí, kot mogočna stebrà, v podobi sta suženj trpečih.
Kólosov takšnih je mnogo, a drugi bilí so le gladki,
venčani z mármorja cvetjem ob vrhu vratú so silaki,
valji ogrômni, lahko da jih pet zgŏlj ljudí bi objelo.
Tàm pa nad njimi zapleta arkadni se lok valovito,
zadaj ki združi se pôtlej v rotúndne kupole vznožje.
Doli pri vhodu čakála je Lórelëi, vilinsko sijoča.
Zlati lasjé valové, pestuje tôpel jih vetrič,
modre oči paberkújejo množico vil bojevitih.
Z njò je poróčil se kralj Agadórin, Adónis naslednik,
ona da vodi ob njèm Apis državo gozdnáto.
V rokah držala je dete, ji glavo krasila je krona.
Spal ji mladostni otròk v objému bleščeče je toge,
múdil v krasôtah zasanjan, skrbí kjer togôta premine.
Mirno pristopi kraljica, v obrazu se sveti ji zrelost.
»Vile svetlè, dobrodošle, quél naa ré,« reče Lórelëi.
Dé Emanuèl ji v odgovor, da kal se razcveta besedja:
»Láurëlinína, razsodne Láurë naslednica, Lórelëi,
krajne kraljica; pozdravljena, zrasla je hčerka ti krasna,
zadnjič sem videla jò, bilà ko je vsà nebogljena,
zdaj pa že vidi obrís dekleta se zalega v licu.«
Stopi bojevnica bliže, zbudila se hčí je v naročju,
vila ji prst pomolí, da dete ga prime igrivo.
Reče Emánuël milo: »Takó je majhna in ljubka.«
V drugem pa dihu velí privesti darilo skupinsko.
Párva privede konjà enoroga, božanskega vranca,
Lórelëi da dene mehkôbno kot snòp polzečih se kápelj:
»Sladek je, slajši, najslajši; ne morem opisati sreče,
òn bo še dolgo mi senca, ko treba bo kam se podati.«
Skúpina bôjnih vilink odšlà je v prostorno palačo;
tù je bolj temno bilo, ker stròp je zakrival radósti,
bolj je odmevalo hkrati, ko čevlji so v tlà se odbili.
Režo si našel bil v oknu sónčnega žarka je pramen,
nežno je božal jim veke, ko kralj je pristopil v dvorano.
Krona se zlata leskeče ob vrhu glavé plemenite,
vès je ovit velemóž v škrlatno odevo svileno,
ta ki guba se zadaj do tàpiseríje rdečele.
Smeli obràz je starikav, izgleda preudarno izkušen,
črni lasjé so štrleli do ram in tù se viháli,
léva roka držala je žêzlo, a desna kroglino,
častni krajíne simból, ki sveti se v tropu draguljev.
Vrat je ovit v hermelín, so prsti mu polni nakita,
čevlji so s črnega usnja; obleka primerna je slavju.
Rekel je vrlo besedo prvi v državi, Adónis:
»Élënijína, sijajna Elénjina hči, Emanuéla,
usedi se, prosim, ne čakaj,« obrne se k drugim, »za mizo!«
Ôna pa kratko odvrne, vokali odmevajo v stene:
»Ágadorín, sijajni Agádorja dedič, Adónis,
kralj nad Apisa zemljo; slava tvojà bŏdi večna.«
Vrnil ji lè je nasmešek, nató pa velél dobrovoljno:
»Sluge, prinesite vino, in vodo, sevé, za vilinke;
to bo obèd, vam rečem, ki dolgo bo kazen želodcem.«




poslano v temi :: Epska Pesnitev - Laoniel - 1. - 3. Spev
Santini :: 12.01.2010 ob 23:09
Laoniel - Prolog2



Gangréni bilí so živalski, brĕz pámeti, brèz vsĕh morál,
le hrana vzbudí jim veselje, jedó da še žive iz tàl.

Njih gnèv je strahôta; brez vésti, brez duše je bolno mesó,
načenja gnilôba jim tkivo, nezmožno življenja je zló;

saj njìh gangrenózne razjede jim dajejo gnusen izglèd,
najgŕši, najslabši, grotéskniki; tó je gangrénov obèt.

Nazadnje Gorgóna boginja še pošlje na zemljo volkà,
kot prèj netopir je zdaj slédnji napadal z virózo gorjá.

Okužil je vólk dva človeka, ugriznil ju v gôlo rokó,
nastala sta prva lajkána, groznà volkodláka nató.

Je zárod volvêrjev bil vzklíl, ki na pol so ljudjé, a v temì
ob polnih se lunah spreménijo v divje, robate zverí.

Čez čàs pa ljudjé so volkôvi prevzeli divjaško lastnóst,
so silno bohôtni barbari bilí, ko njih kóžuh ni góst.

Biló je lajkánom kot tretjim povšéči človeško mesó,
zató so ljudjé jih imeli za iste vsĕh tèmnih, ki só

prinašali srh in gorjé; se borili z njĭh vojsko krepkó,
naposled pa zmagali várulvi sò s svojo sile močjó.

So svetile sè volkodlakom ponôči rumene očí,
ki vidijo v tèmi in dnevu, a tá jim odvzáme močí.

Volvêrji so vsì krvoločni, iz gobca se sline cedé,
premaga jih tèžko kdo v nôči, ko mesci jim svetli goré.

Bilà je to vôjska temačnih: vampir in gangrén ter lajkán,
in slednjič prevzame pobudo v spopadih mĕč zlà premočán.

So bíli nato se med sábo volkôvi z vampirji vojská,
napôsled pa združil demone je Wórkon tam v Wórdaxu zlà.

Največji je bil to vampirjev, obdán ki s skeléta runó
obràz mu temán je, ki vzbujal togôto v ljudéh je strašnó.

Uvídi Dalárija vojsko kot sajasto oglje črnó,
da združena hodi v kraljestvo ljudí in napada groznó.

Že rêče boginja, da ôna naslednjo ustvari vrstó,
ki svètla je, lepša od drugih, ozáljša človeka zató.

Deklè si izbere krasôtno, ji kožo voljnó pomladí,
odtének zatem osvetlí, da še v nôči leskôtno žarí;

odvzame bolezni ji brême, odvzame starósti nemóč,
vsa čístost že vêje iz njé, saj bleščí se ji venca obróč

z glavé, ko ji véter sprehaja se skozi nje zlate lasé,
vsa sije lepôta iz njé, ko preléstne očí ji žaré.

Podaljša boginja ji úhlje, ošili jih malce nató,
da gledajo ìzpod ji làs, da pokažejo vrsto brhkó.

Takó je vzbrstela splŏh prva vilínka, mehkôbno svetlà,
njĕn váruje rod naj ljudí in ozdravi jih rôka božjà.

So čisto nasprotje gangrénov dalárijske nimfe čisté,
se hrane le êne držijo: rastlinske solate zdravé.

Delili vilíni so dalje na razne se šè podvrsté:
visôki bilí so, ki prvi hodíjo po stèzah zemljé;

so gozdni naslednji po vrsti, ki ždijo v planjavah svetá,
vampirjev ki virus izpridi jih v kŕvne, temnè pŏlne zlà.

Naslednji po vrsti so tigrasti s severne zemlje snegá,
ki mràz jim ne more škodíti in rèp jim opleta ob tlà.

Nazadnje Dalárija stvari še biserne vile skrbnó,
njih génom prevlada nad vsèmi, potomke da rod hranijó.

Uvideli hitro vilini so silo vampirjev črnó,
že zgodaj razvili so trening bojévnih vojakov zató.

Ti niso popuščali dosti in niso svetniki bilí,
borili so sè kot vsi drugi, ker klín se le s klinom zdrobí.

Imeli bojevni vilini so codex izjemno ostèr,
držali so vedno se téga, častí da ne bi jim zastŕl.

Vodíli so zmeraj ljudí; spoštovali ki njìh so le-tí;
povêdli jih zoper vampirje z gangreni, ko stráh jim grozí.

Vilinski je rod že od nékdaj kot lepši od drugih bil znán;
drží ravnovesje; vampirski zrcali da svètla se strán.

Napôsled Dalárija bŕhka pogleda v globine morjá,
v Sináje kraljestvo, in združi človeka in ribo vodá.

Siréna je prva nastala, vilinka s plavutjo, brĕz nóg,
da v vôdi le z njò se premika; igrá ki svŏj glasbeni róg.

Zapôje mornarjem sladkó elegijo, ki sili na dnó
njĭh slepce; želé dotakníti se pesnic, ampàk ne vedó,

da žé se jim zánke pogube v morjá globočini pletó,
saj vôda jim pljuča zalije, sirene pa – ône gredó

po dih v oceane in tudi na kópno, vsestransko drznè
so déklice môrske; navdajajo s spevom ki glasbe milè.

Njih koža gladkó je vodena, so polne luskine sluzí,
ki ščiti jih v tèmnih globinah, da tôple so v mrzli vodì.

Krasijo jih dolgi lasjé in mehkôbno leskôten poglèd;
da nékdo podleže če čarom sirene, potem mu obèt

pokaže usode, da utonil bŏ, v čolnu se vozil brezglàv,
doklèr da obràz spĕt prelestni ugleda, tedàj bi bil zdràv.

Nikdàr pa sirena ne vzplava takràt na površje iz dnà;
pustí ga, da tárna; to nimf in vilink je zlă muka mehkà:

nekdó da bi strastno želel jih, celó ga vzpodbujajo v tó,
a slednjič, ko kliče libído, odrečejo vsako željó.

Vilinke celó bojevite se branijo tudi s sabljó,
če nékdo, ki slep je v ljubezni, napadel bi část jim svetó.

Takšnì je ustvarila diva Dalárija vrsti svetlì,
ki pà kljub vsemù ne izražata čiste dobrote kalí.

Nazadnje Sinaja boginja, stvarníca človeka rodú,
pomisli sorodno Dalariji; vmeša ljudstvénost konjú.

Tako je rodil se splŏh prvi kentáver, kopítnik krepák,
ki kópij je zmeraj bil vešč; suličar, pretresljivo gorák.

On šest okončin je imél: dvŏje ròk, a kar štiri nogé,
dvojiške v teló je postave, mu glava razkriva rogé.

Kentavri bilí so bolj redko zavezniki sile ljudí,
nikoli vilinom poslušni, vampirjev pa vsàk se bojí.

Sejalci so nàmreč temnì tudi njìh okužíli grdó,
kopitniki vsì so rušitelji močnih obzidij zató.

Tvoríli so v Fórmidu črno zavezo z vampirji nató,
ker sò obljubíli jim zemljo vilinov in Nórdijo vsó.

Pehôta kentavrov je hkrati tudì konjenica močnà,
vsĭ kopja in ščite držijo, navdajajo z grozo gorjá.

Težkó da bi kdó jih ukrótil v naletu falange kopít,
ne móre se môra končati, ne móre se ščit jim zdrobít’.

Če móral bi nékdo oditi borit se zopèr njĭh topòt,
s trikratno le vojsko bi mogel zadŕžati ôgnja sopòt.

Tako so boginje stvaríle šestero vrstá na zemljì,
prăv vsaka po dvé, a Gorgóni se tretja po zmoti rodí.

S tem delo biló je najvišjih speljano do konca potí,
tedàj se odločijo silo spojiti si v sphêri, kroglì:

telesu z največjim volúmnom glede na najmanjšo ploskèv,
vsa druga pa nàmreč, ki svet jih je Véxill vidèl;

imajo pri istem površju premajhen volumen vednó,
pri istem volumnu pa večje površje, kot veže obló.

Najlažje na prímer je vliti vodó, ki je v spheri, v kockó;
če krógla bilà je napolnjena, steče vodà na zemljó-

le pri površini enaki; in tudi obratno se dá:
odmerimo tóliko vode, da seže oblì do vrhá;

prav isto pa meri naj kocka prostora; potem je jasnó,
da cubus in sphero nekdó pretopi če v ploskèv, je nató:

kvadrat, pretopljèn iz kroglé, vedno manjši od tistega, kì
pretópil se jè iz kocké v kovačije žareči pečì.

V takšnó so teló tri boginje spojile vso silo svojó,
da óble z božansko močjó so popadale v širno zemljó:

boginja Dalarija, sphera, je padla v Anvílum prvà,
vsa sila je nje bilă v krógli in ôna je krogla bilà;

boginja Sinaja je, sphera, tja v Détox, na sever, padlà,
esénca je nje bilă v krógli in ôna je krogla bilà;

boginja Gorgona je, sphera, tja v Lívidus, vzhodno, padlà,
sam smisel je nje bil v kroglì in zdăj ôna je krogla bilà.

Boginje nato so krepké prepustile usodo svetá
vsĕm ljudstvom in vrstam; naj drugi odločajo s silo vojská.

Samé pa vodník so dogodkom, inténco jim dajejo snà.
Sinaja nosíla je vígor vodé in je sinje modrà;

Gorgona nosíla je vígor ognjà in je krogla rdečà,
Dalarija nosi pa vígor svetlobe kot sphera belà;

a včasih je slednja se óbel obarvala šè rumenó,
Gorgona pa v rôkah vampirja obarva se grôzno črnó.

Sejalci lahko so le redki nosíli to kroglo mračnó,
so rekli jim tudi vorlóki, čarovniki s tèmno močjó.

Gorgono ja nàmreč silnó zavihtel le človèk in vampír,
vilinka pa lè je brhkôbna prinesla z Dalarijo mír.

Poslednjo, Sinajo, pa nosil lahkó je človèk in vilín;
da torej vampirjem le êna je sphera kot voda na mlín:

tako so odlóčile oble samé in prăv vsaki vrstì
se ena kroglà prepustí v svŏji višji božanski močì.

Potem so nam vtolkli kovači jih v sépterje, palice trí,
da nosi izbranec jih v svétu, da z vrha se moč njih iskrí.

Medtem pa ljudstvà so Vexílla tvoríla življenja prostòr:
ljudje so predvsèm le iz kamna gradili dežjà si zastòr;

vilini so svètli se v gozdu čutíli boljé kot drugjé,
v dolinah zelenih, a drugi ljubíli so mrzle goré;

vampirji pa grôzni želeli vulkane so, lavo zemljé,
nebó če je črno in svetijo ognja žareče sajé.

Kentavri najraje imeli so stepske planjave svetá,
obširna prostranstva krasnà, a močvirja so breme jim vsà.

Ljudstvà so tvoríla si mesta ob vodi, hranilki večnì,
obdala jih s krepkim obzidjem, da tísti so znotraj varnì.

A kdo naj zavlada območjem svetá, to je vzròk vsĕh vojná;
če nékdo je nàmreč nekoga porazil v bojù bĭtke zlà,

lastil si njegôvo je zemljo, odločal o vsèh je stvaréh,
zato so vsă ljudstva odurno bilà si nenehno v zobéh;

tvoríla dežele in prve države, da vé se kdŏ kjé
vrší naj oblast in si dela zakóne; zato so mejé.

A borbi za zémljo prostrano so vzroki še mnogi bilí,
razlike ljudstvénih so vrst nămreč širile bojev kalí.

Kentaver na prímer nekjé če živel je z obilo ljudmí,
ni dolgo, in že se ljudjé nekateri zberó z vilamì.

Kroglé pa močí so dodaten še razlog razdôrov bilè,
saj v mnogih predelih Vexílla nestrpnost se širila jè.

Vampirji so tèmni nenehno želeli krví si kapljé,
zato so napadali zmeraj in krogle želeli silné.

Bil Véxilla center je Kólos, to véliko mesto ljudí,
ki v Lókviji, širni pokrájni, trdnjava je, ščit pred zvermí.

Človeška je vrsta živela na vsèh kontinentih svetá;
osnovna oblika stvarjênja, podobna so ljudstva ji vsà.

Vilinov sta centra dvă: Tílija z Lúxijo svètlo lučí,
obilja prepolni državi, dobrota jim tù le brstí.

Jim mesto središčno je Nítor, kjĕr vile učijo ljudí,
kakó naj dostojno živijo, njĭm sámim pa Fúlgor cvetí.

A glavna je zemlja vilinov tam v Détoxu mrzlem ledú,
Amálija v njèm je država, ki vzpenja se v naglem tokú.

Vampirjev pa centri sŏ: Nóxija, Wórdax in Stêrcus temán,
vulkanov prepolne pokrajne, to dom je sejalcev strašán.

Je mesto središčno jim Drákon, mrakôbna trdnjava gorjá,
zahodno pa Rápax gorák, ki je v Béllumu glava jim zlà.

Na vzhodu pa centri demonov so Árhun in Dúrus grenák,
ter Grýps, ta mogočna država, ki mesto je Málus mu znák.

Vse té so države, krajíne, vršile spopadov si ròj,
borile so vrste se glavne stoletja vekóv med sebòj!






poslano v temi :: Epska Pesnitev - Laoniel - Prolog
Santini :: 12.01.2010 ob 23:06
Laoniel - Prolog


Pesnítev zapòj mi, Christina, o máni Trojíce svetlè.
Njen spíritus išče substánco, vendàr je nikjer ne uzrè.

Neskônčna črnina temačnosti mrzle ji káne v očí.
Njen ánimus silni edini kot bit bivajóčega tlí.

Nabira si vígor, ki tvori se v jêdra žareče teló.
Okléne nabòj se je vôde, svetlôbe in ôgnja krepkó.

Namera nje blágor je: énsis mogočen, da vákuum strè.
Nje sila kipeča, da v céntrum se zbêre, da vánus predrè.

Nje lábor goreči, da ígnis zaneti, da glácies vrè.
Nje cása svetleča, da lúmen zasveti, da fóris odprè.

Oglási se prva Trojíce, Sinája, boginja vodá:
»Ponêsla bom v níhilum móč, da izlije se sŕž po njĕj vsà!«

Oglási se druga, Dalárija, diva svetlobe milà:
»Ponêsla v mrakôbo bom svètlost, da večna temà se končá!«

Oglási se tretja, Gorgóna, boginja toplôte ognjà:
»Ponêsla bom v vánus esénco, se vótlost napolni črnà!«

Vse tri so združíle se v Eno, se skupaj ovile krepkó,
v sredíci zabobnal eksplozije Véliki pok je močnó!

Trojíca mogóčnih delila mogôto je v ópus si nòv,
da únicum bôžje je mnóžice tvóril splŏh prvo nam snòv.

Fuzíja galáktike prvič ugledala lúč je svetá,
vesolje rodilo se staro, se prostor nikdàr ne končá.

In v níhilum rés je ponêsla se móč, da nam súče brez snà
okoli se luknje črné galaksíja, ki sŕž je polnà.

In rés se v mrakôbo ponêsla je svètlost, da radost zbudí,
osončja so vzklíla takó, da se vidi v prĕj črni temì.

In rés se je v vánus ponesla esénca, da vótlo polnì,
planeti so prvi nastali, na zémljo da stopijo vsì.

Nató so si Vélike trí naredíle edinstveni svét,
le-tám da bi vladale ône, odšlè bi lahkotno živét.

Osónčje izbrale so módro, ugledale v njèm so krogló,
jo nágnile malo na stran; zapolníle ji kráterja dnó.

Je prva, Sinája bogínja, na krogli ustvarila čàs,
da têče kot ura, nenehno, a nìč se ne sliši ga glás.

Je druga, Dalárija, dala planetu obličje svetló,
da êna je plát nam vesela, a druga nam tárna črnó.

Je tretja, Gorgóna, božanski stvarítvi izžgala skorjó,
žareča ko krogla shladí se, spreméni se kamen v zemljó.

Sinája božanska ponovno povzdigne milôbno rokó,
uvídi da nàmreč izmerno na zemlji je trdi suhó.

Vsa sila se zbere pri njèj, da vodóvje pokrije skorjó;
nastali so vsì oceáni, osóli jih Víšja nató.

Dalárija bôžja je videla, lúč da le sveti enà,
zató se odloči, da krogli popotnike trojne dodá.

Tako so rodile se lune; manjše, podredne lučí,
da vedno vsaj malo je svètlo, odbija leskèt se nam v trí.

Gorgóna božjà je uvidela, dà je vse polno vodé,
iztisnejo z njénih očí se ji lácrime, sôlze slané.

Je prva ji lácrima padla na séver, da kopno rodí,
je druga ji lácrima padla na vzhòd, da tam zemlja vzbrstí,

je tretja ji lácrima padla zahodno, da trdnost dobí,
četrta je lácrima padla na jug, da vodé razbliní;

a zadnja solzà ji utóne v sredíci, da króg zapolní.
Takó je nastalo vsĕh pét kontinentov ter néba straní.

In bil je lep dan in bilà je spet noč: s tem stvarníce uzró,
da krogle pravilno vrté se, po tirih pravilno tekó.

Bogínje še vprašajo sè, le kakó imenuje se nàj
svĕt nòv, ki vrtí se krŏg njìh, prăv na nôvo nastal ki je zdàj.

Tako so skleníle najvišje: »Mu Véxillum naj bo imé,
naj v njèm si nenehno dobrôta in zloba brusíta rogé.

Naj sám uravnava si vrême, naj rane zaceli si sám,
naj sám se razvija in širi, edinstven’ nastane naj hràm.«

Boginja je vsaka izbrala po èn kontinent, dă rodí
se osnova zakonov, vzbrsté da duhovnosti, duše kalí.

Sinája izbrala je séver, ker vedno bil tá ji je všéč.
Tako je skleníla: »Naj Détox bo njêmu imé in mrazéč

naj tá bo kos zemlje; ter Frígus mu drúgi nazív;
Amálija v njèm bo država, ki večne bo rime izlív.«

Dalárija vzela zahòd je, kjer zadnji se žarki iskré.
Tako je skleníla: »Naj Ánvilum zemlji bo tèjle imé,

a stranski naziv ji Exódus, po mêču, ki večno žarí;
bo králja predramil iz spanca, ki vodil bo druge ljudí.«

Gorgóna izbrala je vzhòd, kjer vulkanov je polno z zemljé.
Tako je skleníla: »Naj Lívidus grudi bo tèjle imé,

a stranski naziv Oriéntus, kjer sonca se lúč naj prižgè;
vendàr pa bo sila temnà jo zastrla, ko radost uzrè.«

A kdó naj odloča o glavnem območju na sredi zemljé,
ki večji je kòt vsi ostali, mu nôge na jug se valé.

Vse trí zatŏ stópijo skupaj, kot êno so vnovič glavé.
Tako so skleníle: »Naj Néxus bo centru mogočnem’ imé,

ki sever in jug sta mu déla, in slédnji Merídies bó,
prav tisti, ki zméraj drugačen je, vedno izstopa južnó!

V sredíni ozemlju pa majhnem’ naj Nódus bo drugo imé;
vozlíšče, sredíšče; vănj vódijo sleherna póta grudé.«

Vsĕh pét kontinentov krepkìh je dobilo imena takó,
vsĭ zraščeni v êno so gmôto, ki ugreza navkróg se v krogló.

Goreča Gorgóna bogínja je zadnjič zapela brhkó,
da vzklíla z zemljé so gorovja in hribi, ter griči rastó.

Zahodno se vzpnêjo višave: Janína, Testúdo, Ramón,
in Crúor ter Scyphus megleni, nazadnje visòk Oberón.

Na severu: Grávor, Granít, ti najvišji gorôvji svetá,
pa Nímbijski hribi mogočni in štiri gričevja nižjà.

A v Néxusu: Távijske gôre, še Cáudijske, dolge so té,
Adêrijski hribi višinski in Sípijske strme goré.

Zatem so rjoveli vulkani: zli Sêrpik z zahoda gorèč,
in Tímor ter Ríxor gorák, pa še Ótus ter Pálidus rdèč.

Azurna Sinája boginja je zadnjič zapela sladkó,
z goróvij da zlije se vôda, potoki in reke tekó.

Korita se polnijo suha, iz strug že mokrôta kipí,
saj vôda je vsèmu osnova; lahkó da normalno živí.

Zahodno so reke ogrômne: Amáris in Flúmine tók,
nadálje še Móndije struga in črnega Sánguisa lók.

Na severu: Flágrija z Zíljo, ti véliki reki mrazà,
a z njima še Tóxina drzna, in glavna, Venálija zlà.

In v Néxusu: Kíntija bistra ter Ságmina južna, čistà,
Ardéna-Florêja in Vélla, je zadnja Placêrna bilà.

Največje jezéro je Véxilla Lókvijsko, v centru zemljá,
tja kámor vodovje odteka, ostalo pa v Flúktusa dná;

v to véliko morje z zahoda in juga, a druga morjá;
Amálijsko, Flágrijsko s severa, Nórdijsko; mrzla so vsà.

Svetleča Dalárija diva je zadnjič zapela ljubó,
zemljà da požêne rastline, kisik da napolnil se bó.

Takó so nastale nižine, gozdovi in travniki vsì,
da zémlja ni mrtva, da raste; da živo zelênje cvetí.

Zahòd so gozdóvi krasili: Subtílijski, Vórtex, Bardák,
nižine pa: Móndijska, Xýmijska, Bítolska; Nóxijske mrák.

Na severu gòzd je Fidélis, Platánus in Décus košát,
nižine: Amalijska, Ríxijska, Flágrijska; kíp rek bogát.

In v Néxusu: Tílijski, Lókvijski gòzd, in Egerijski, góst,
nižíne pa: Ságminska, Tílijska, Cêrnijska; cvét je njĭh gòst.

Dalárija tudi uvídi, rastlina kisik da krepí,
odloči le-téga z ozonom da v zémlje orbito uloví.

Tako je bil Véxillum šírni dopolnjen v svŏj véliki réd;
pogoji življenja so péli, polníli z duhovnostjo svét.

Naposled boginje so déle: »Z živálmi napólnimo zdàj
planet vsemogóčni, da tukaj živijo, si delajo ràj.«

Kislino deóksiribónukleínsko so vzele nató,
zapisale dedno so kodo in dale srž znanosti v njó.

Tvoríle so gensko zasnovo; sestavile celico vsó,
eno da v dvoje se cepi; da déli nenehno rastó.

Vse celice padejo v vôdo, zvrtí čăs Sinája naprèj,
naj sámo življenje uspè z evolucijo silno in glèj:

Sináji rodijo se ribe, ki vladajo širnim vodám,
Gorgóni rodijo se kônji, ki vladajo stepskim zemljám,

Daláriji nežni rodijo se ptíce, ki v zraku njim dàn
je prôstor obšírni letenja, se sélijo v njèm cĕli dán.

Tako so nastale vse drúge živali, ki ékosistém
je bìl jim območje, naj bívajo v njèm, se jedó, ker potém

veriga prehrane žvenkljá, saj močnejši dă šíbkemu róg,
ko sám pa umrè od starósti, zaključi življenja se króg.

Nazádnje boginje so víšje ustvarile slednjo čudés,
nekôga, ki vlada Vexílla egêji; prišèl je z nebés.

Sinája izdólbe človeka, naj vsèh bo živali vladár,
naj z mislijo môčno se vzpenja izjemni plenilec, čuvár.

Po njéni podobi obé sta zrcalni njegóvi straní,
da léva sovpada mu z desno, a s trupa mu glava molí;

pa rôki in nôgi po dvé, sorazmerno celota stojí,
saj čè bi nekdó razprostrl si roké na levì in desnì,

od êne do druge straní bi prăv tóliko meril v dolgóst,
telesna kot njêgova jè; od glavé do peté; velikóst.

A čè bi razširil roké in nogé, mu začrta se króg
okóli trupà, ki, s središčem v popkù mu, prispè naokróg.

Ker nôge mu služijo hoji, ker nosijo trupa skelét,
konkretne naj bódo: enote si trí naj odmeri; če pét

bo vsèh jih biló; od popkà in do pête; navzgòr sta pa dvé
enoti od pêtih, drugače hrbtà se kostí vse zdrobé.

Takó kăkor êno naj tudi bo drugo načrtno dolgó;
od rôke koníc pa do srede trupà in od tù vzdŏlž nogó:

to bó pravokotnik zlatén, saj razmerje je zlati mu réz,
prav isto kot prèj od popkà do glavé in peté je zaréz.

Približno šestíca s štiríco, posebej deljivi z desét,
a točno šeststó osemnájst in tristó dvainósemdesét,

obé ki števili delimo si s tisoč, nató je rek téh:
da mále z velíko količnik je vélike z vsóto obéh!

Tako nam Sinája božanska ustvari človeka čudés,
ki hodi naj òn po zemljíni, dopolni naj stvarstvo drevés.

Nabira naj sadje z zelênjem, mesó pa mu glavna je jéd,
a s silo ne bó mu uspelo dobiti teh mêsnih si skléd.

Naj s pametjo zvabi živali v pogíbel črnôbno pastí,
medvede ogrômne in tigre ter druge strahôtne zverí.

Naj dela izdelke z rokámi, se prsti razvijejo mù,
ker vsà se dejánja prăv z njími vrstijo v nenehnem tokù.

Naj člôvek bo zmeraj sposoben dobrote in črnega zlà,
saj eno bojúje se z drugim, on sám pa je sredi potá.

Naslednja odloči se silna Gorgóna z mrakôbno voljó,
da vrsto si ôna ustvari ljudstvéno, čezmerno črnó.

Pošljè netopírja na zemljo, poišče človeka si dvá,
ugrizne ju zlì krvosés in s preklétstvom črnine navdá.

Vampírja sta prva nastala in zárod sejálcev gorjá,
splŏh prvič ljudem da krví zla bolezen okuži srcá.

Je vrsta temačnih drugačna od vrste navadnih ljudí,
močnêjša, bolj zlobna, vulgárno odúrna, jo svètlost slabí.

Bilí so podobni vampirji ljudém, a podóčna zobá
jim zrasla sta daljša, z vratú da se krí jim prelije v ustà;

utrè da si zób lăhkŏ pót do sladkôbe ožilja gosté,
in že poteší jim to žèjo, ki bode jih v srepo srcé.

Bilà je vampirjem ta krí zla sladica po jedi glavnì,
mesú, če le-tó je z živali, a raje s človeka kostí.

Sejalci so vsì agresivni, njih vedno je volja vojnà,
da nékdo z nekóm se spopada, da vláda vesolju vojská.

Jim nóč je zavetnica, lúč pa kot sablja boleča, gorkà,
a svètlo jih nè ugonóbi, ne zdróbi jih sveta vodà;

in niso nesmrtni, kot druge jih bôde rezilo vojné,
ki rane jim smrtne izjé in jih pošlje v počitek zemljé;

in niso neživi, da nékdo bi z groba temine bil vstál,
umrl da bi ênkrat in znova med živimi hrano iskál.

Jih Véxillum sili na tlà, da se gibljejo v zemlji planjáv,
le redki voditelji s krili omilijo padec z višáv.

Pehôta vampirjev zvečíne je sila gangrénov groznìh,
izkrivljenih gobavcev gôrkih, zlih zombijev gnilo grdìh.

Vampír je bil nàmreč izgrizel življenje s človeka vonjáv,
a tá se spreménil je mukah, drugačne krví je sestàv.

Je Rhésus bil v njèm negatíven, je redka ta vrsta ljudí,
njim rdéčkasti èritrocíti so àglutinírali vsì.

Izkrívil človeka je virus, grotésk je sprevržen nastál,
ja sám nesposoben življenja in bljúvanja širi drhal.

Ljudjé so jim gobavci rekli, saj mnogim je zgneten obràz,
kot nekdo če pékel bi krùh, a testó bi izpridil čez čàs,

razvlekel na levo in desno, poševnic izrávnal ne bí,
izpríjen bi hléb potĕm jédli, ko slednjič se peč ohladí.

Tako je izprídil bil virus vampirjev človeka teló,
kar tá je drugače rojèn, negatíven je Rhésus nivó.





poslano v temi :: Epska Pesnitev - Laoniel - Prolog
Santini :: 30.12.2009 ob 17:56
Slastna ljubimka je vstala, ustavila željo gorečo,
vrtnico utrga mladostno in reče brhkì edhëldóni,
naj se obrne na trebuh, vzdihnila Aura je sinja.
Brst si je našel cvetú pót do zatilja miline,
spuščal nato se navzdòl po hrbtu, prispel do zavetja,
spuščal v sladkò mediáno, dotikal sramú se svetišča,
spuščal se v ánus, spuščal v presredek, spajal z mokrili.
Sladka Laniéla drhtí v nadražênosti, v svetu demonov,
z ust se ji vije ječanje, kloníla je zankam boginje,
njé, Dalarije višje, ki dala libidu je smisel.
Cvet Daniéla spustí, labiálno se loti sedalke,
dih se poveča Lanieli, obŕnila hrbet je v trato.
Jezik je našel čutèč pót do nožnih ji prstov,
dvigal se v nart hudomušno, obískal gleženj štrleči,
dvigal v golén se iščóč, obiskál koleno mamljivo,
dvigal se v stegno meseno, poískal kolke cucljaje,
zvijal se v dimlje vrtèč, kohleárno obkrožil je vúlvus,
nášel do srede popkà, hipogástrij našèl prepoteni,
smukal do tóraksa centra, se v péctus zajedal ovalni,
smukal v karúnkel nasladno, ni žêlel od tu se ganíti,
drsal lagodno se v fárinks, z vratú pa prešèl do ušesa,
spuščal do ličnic se rdečih, nášel je ustnic zavetje.
Sreča očí steklení, kot kaplja ki kani kaníti,
solznica solzo spustí, oblizne Daniela jo vila.
Oris sprehodi medtém náglo se v tempelj nenajden,
spušča se v klitoris smelo, prepúcij s sálivo vzburja,
spušča se v vulvusa greh, s kunilínkcijo vzpenja ga v éden,
suče se v céntrum, najde si nimfe, povzroča ječanje,
suče v presredek, dotika se réktuma, vzpenja ga v ígnis.
Nohti Laniele rdečele zagrizli v lasé so se črne,
njej, Danieli lepostni, in vlekli k sebi močílo.
Cápillus boža ji trebuh, óris ji lábium neti,
prsti ji stiskajo péctus, véntus ji cútis naslaja.
Bôse so nôge bilè v žámetno rôsnati trati,
veter ji lórdstvo ljubímka in neti naslado neskončno,
sonce golôto pestuje in vzbuja užitke stotere.
Slastna Laniéla ječeča v nadráženost vsa je ovita,
vse telo ji drhtí, bila je v obsedenem stanju,
v zlèm, neprištevnem zanôsu, zdaj bi prav vsè naredíla,
vse porednosti skrivljene, misel ker koplje se v strupu,
vse nagajivosti sočne, gròzd ker razum ji pijáni.
Ustne odmakne od cveta prelestno popolna Daniela,
stopi k rožam škrlatnim in dvojec utrga nenadno,
belo zamenja za rdečo ter isto storí Laonieli.
Njej pa duša gorí, želí si uslug marmeladnih.
Tókrat Daniela mladostna približa se vili v obratno,
dolge goleni postavi ob rame in spušča zasebnost;
bele roké Laoniele objele so stegna s sedalom.
Tam na drugi pa strani, Daniela privzdigne ji noge,
te se usločijo v loku, ko koža se drgne ob kožo;
v stegna vjedó se podlahti, povsèm da razgali se vulvus.
Oris sprehodi rosán naglo se v hram svetovljanski,
gre v jagodičevja greh, s kunilínkcijo vzpenja ga v éden,
suče v presredek, dotika medénosti, sprošča se vénum.
Aura medtem je lingvalno srkala fluid omamni,
ves ji obraz počiva v sečilih v obilnem obroku.
Vili ležita v neskončnosti, dajeta radost si bitja,
sladki okušata greh, prepletêni, vlažnò prepotêni;
dve sta telesi kot eno, intimno se zlepljata v strasti.
Svet krog njiju izgine, čàs je ustavil kolesje.
Divi razgreti nazadnje češnjevo zvijeta noge,
združita v strasten namòt, vpijajo stegna v teló se.
Vroča Daniela združíla kazalec s sredincem je v fálus,
v óris ga dala Lanieli, da vznikne felácija sanjska.
Sladki, zdrogirani vili navdá oogámno hotênje,
divje se drgneta v slasti, predrzno razvija se cóitus.
Péctus skakljà silovito, nogi drsita po koži,
sreda v sredo drví, neprištevni božanski sta divi.
Mèhke so roke bilè v žametno rôsnati trati,
veter goloto pestuje in neti neskončno naslado,
sonce goloto potí, sveti preplêten se dvojec.
Divji je par tik pod vrhom, vilinki glasnó sta kričali,
vedno močnejši sta, vedno hitrejši, izčrpano bolni,
hočeta več in vse več, v kulminácijo vzpenja se hôtnost,
dòkler da cvet se razpoči, ustavi da nori ta ritem.
Pôtni, vročični telesi padeta v tepih zeleni,
noro zadihani gledata ràj v krčih demonov.
Ti so obsedli ju v divjo porednost, pregrešnost ječavo,
Aura da vsa je rdečela, lojníce bleščijo teló ji; –
ravno tako se bleščí kodrolaski božanstvena koža,
tam na Labêji otoku, ker grozdje našlo je usta,
roka je šla ji po svoje, zaprla je veke Laniela,
misel letela je tjà, do cvetne Egerije rôsne,
zdaj pa vrníla se sèm, na sredi je néčesa vila.

Tèžke, tèmne oči prisluškujejo grešnosti bujni,
zlobec strmel je z zasede, mu glava je v strašnem problemu.
Sèm je poslan bil zato, mladostni da vzame življenje,
sŕce zato je v temì, na ljubezen še v sanjah ni mislil.
Zdaj, ko moral bi vpasti, sveti pred njim se popolnost,
sveti omamna prelést, razmišlja zarotnik naslednje:
naj gre v napad neposredni in v trenu ji vzame življenje,
àli pa čaka, da vila opravi sladko porednost.
Sreča ga misel središčna, na sredi opravi da grozo,
vilo sladkôba da naj ugonóbi; da čaka v zasedi.
Stvar opazuje, nato pa pristopi v lisičjem koraku,
kòt če se gépard priplazi mladì antilopi zahrbtno,
tiho, potiho leze po stepi z nakano gnilôbno,
kò pa je blizu dovòlj, v strášni požene se dírjež,
v íktično íhto iglíčasto, v šoku je plen nebogljeni:
ravno takó zapodí atentator se s trave čopate,
s ciljem grdó utrníti življenje Lanieli vilinki.
Dŕžal dolgi je nòž; je lažji od sablje težaške,
večji pa tudi, seve, od pipca, hitreje da vzame
čudež življenja zali tej žrtvi, popolni, krasôtni,
vsa ki se ziblje v pregrehi, na sredi nečésa je diva.
Roka je božja segla po púščici, v lok jo pripela,
strašni skadí se brenkòt kodrolaski in zlobcu v ušesa.
Igla kot nora drví, grábi vótlost puščôbno,
hitro pride na cilj, atentatorju zgrize goltanec.
Ta je bil ravno pri tém, zamahne da z nožem strupenim,
roko držál je v nebó, to bil bi zamah grozodejstva,
vendar pa s strelo je v grlu zgrudil se k tlòm mrtvoúdno.
Pade na skalnati kamen, naslanja se vila na njega.
V naglem je šoku, ko vidi vulgarnost napada nizkôte.
Zlódej trpel je strašnó bolečino, mu vrat razcefrán je,
roke se kopljejo v kŕvi, krví prepolna je trata,
kamna žamèt navdal je škrlát s kričečo rdečino.
Lana obrne poglèd na strelca puščíce, rešníka;
ôna bila je, Dalárija, diva svetlobe in rastja,
ôna bila je, boginja, zavétnica mile ljubezni,
mati viharnih vetrov, dêa pregrehe libida.
Stala v človeški podobi v stvárstvu je svojem na zemlji,
to se le redko zgodí, obraz da boginja pokaže
tistemu, nosi ki sépter, vihtí v Vexillúmu jo širnem.
Bôse nogé radosté se rôsnatih kapelj mokrôte,
bôžje goleni ovite so v tanko, listnáto zelenje,
bajna se svetijo stegna, božanska je polt zlatobarvna.
Bujno plodovje pokriva rastlinje polžásto izvito,
bujno kot vije se moč ovijalke okoli kaménja
belega templja, ki pada v pozabo v džungle pragozdu;
bes ga goltà, spreminja nazaj v embriónično stanje.
Bitko izgublja obstanka, čas res rábelj je hudi,
bitko izgublja obstoja proti sovražniku skritem’,
borbo izgublja vse bíti, tare dreves ga mogôta,
bòj mu razceplja teló, tare cvetov ga divôta,
bambus poganja iz mize, templje ovija zelenje:
bajno tako so ovijale rože boginje svetišče.
Brstje ustavi pa rast, ko dimlje preveša se v trebuh,
brhko telo je razgaljeno, péctus le komaj prekriva
barvni metuljev nadév, zapeljivo sedé na intimi.
Blèsk zlatih je las poplesaval v narahlem pihljanju,
biserne, modre očí zapeljujejo v mrko morbidnost,
bežen ker lè je poglèd boginje; v podobi dekleta;
brezno namenil mladeničem, v njé ko zabredejo zanke,
blaznost namenil možém, ko padejo v past slepoglavo,
blodnje namenil prav vsèm, ko ôna jih vodi v ljubezen,
bol neizmerno, ki ene srečì, a druge ubija.
Breskvinih ustnic je dih nósil dobroto na zemljo,
blagor da daje ljudém, ko širi se kuga zahrbtna,
bliski ko udarjajo gadni, ozdrávi jih pesem milôbna.
Bleda je koža popolna, ne nosi okruškov človeških,
blag ji daje izglèd, četudi je duša najvišja,
boža jo sonce igrivo, izreče ko v sapi omamni:
»Bôrka Laniela, Gábriëlína, hčerkà Gabriele,
bóbni bohôtnega bôja bódo bobneli bahavo,
bliža se sila jedkà, je blizu še hujša nadloga,
bodla bo v sredo srcá, atentator izdaja ji rojstvo.
Bistvo je vsega otoka, mojo lastijo da kroglo,
bistvo je vsèh prebivalcev, ponòs in uglèd, da cvetijo.
Baza zato je nastala fásov, božjih glasnikov,
blato je misel postala, vse bi storíli na zemlji,
breg da jàz jim krasím, ne bodo pustili mi iti,
britev pa v srce pognali tistemu, krade ki tuje,
brèzobzírna je sekta rodila se zlìh svečenikov,
brèzkompromísno barbári, ne briga morala jih važna,
brèzpogójno morí, je skoraj odvzela mi tebe.
Burja prihaja, Lanièl, izdŕži vihranje ji gorko,
breme premagaj ji tèžko, je sila ti dana četverna:
bije v telesu mi móč rastlinja in vetrov orkanskih,
bije v telesu mi móč svetlobe in sladke ljubezni.
Bliža se sila ladjevja, želí ki rušíti kraljestvo,
brž mi pojdi do mesta, za danes odvzamem ti hotnost;
blažen poslušaj šepèt, ko rečem ti božje besede.
Burna te čaka usoda, bo tebi se reklo devica!«
Svètlost boginje premine, nje bit se je znova spreménil
v kroglo božanske narave, ki ždí na sépterja rtu.
Lana nadéne oklèp, pristopi h kopitnemu konju;
bežno ji misel zvihrá nazaj do Egerije cvetne.
Divi ob koncu sta cóitusa v travi z lasmí se igrali.
»Sladka,« ji dé Daniël, »kako se zdél je obrèd ti?«
»Grešno, poredno,« ji vrne, »pôdlo, mèhko, nasilno.«
»Lezi, počivaj, že kmalu storila vso stvar ti bom znova.«
Vila Anela zardí, obriše potne si dojke,
líbido njene ljubimke pa noče in noče zaspati.


Anagram
Gôra je na nook, telo jipi: npr. lepe, baza svet mejón,
pa rimo veselí, lisa visok gonnil, žele sapatéu,
saj ne bo stradal ne pod asse, z naj raco sva zaddela,
Santíni koda veje črka, golob nori denč vlaga,
ko pa žito sije, d’ kajak sokol jijèj, sin goráč lik,
diva Laoniël noč popusst, hleb ga ork nidollea,
kulisa nee rije, čop srcé viteza, radirke nos dol,
ha so nazaj koce, a vozi se gejzir, čerávnno pito,
titanik hrimz čarovnih grča, dr. žoge nič bomo zello.


Zrè jo vilinka z rdečico v obrazu in dene ljubeče:
»Jòj, Daniéla, kako si poredna, a to me naslaja.«
Vrne se misel v sedanjost, očí so zastale zelene
tam na Pégaza rogu, nató pa v sramú preskočíle
v krošnje smaragdne, šumé ki v vetrù, valové ki igrivo.
Vzpnè se v sedlo nosilka kroglé in odjezdi do mesta.


poslano v temi :: Vilinski spev v heksametrih-2
Santini :: 30.12.2009 ob 17:45
Zgodbo povej mi, Melissa, sladke naslade vilinje,
neti ki gròzd jo pregrehe, ki daje ekstaze slepoto,
Kúpid ji daje libído, je Eros zapletel ji zanke,
vdihnila dušo ji Vénus, čutnost ji dala Kalípso.
Ti si dála ji rojstvo s strastnim krtačenjem kodrov,
sàj bi drugače ostala le v skorji možganske zablode,
sàj bi drugače ostala izvzeta iz čŕk zaporedja,
to ki se vije in vije, v neskončnosti vidi se konec.
Kònj božanske narave, Pegaz, vihràv lipicanec,
nosil je vilo mladó, Laoniélo, iz gôre tesnôbe.
Bujna ji sila opleta ob boku, da vsè se umika:
klanja rastlinja se bès, ki prej je vršilo morijo,
klanja se kamnov nasíp, korenine odmaknejo težo,
klanja se pajkov krdelo, ki prej je morilsko rohnelo.
Jasa prelestna ustavi vihravca, ni žêlel več dalje,
nekaj je reči želél, ker nekaj je rekla boginja.
Lána krasnà razjahà enoroga in stopi na sredo.
Krogla rumena utripa v narahlih, bežečih presledkih,
kòt da ji vodi rokó in že se ustavi ob káli.
Bela slepôta napolni slabikave rože poganjek,
zrasel da sladki je gròzd, ki je mnogim prinesel pogubo.
Glave neštete slepí, mísli pravične izprija,
daje preudarnim noróst, svetnike napada z demoni.
Širi morbidno bolést, da dobrim se sodi kot slabim.
Mladim vilinkam so sprva rekli, da smrt jim povzroča,
strášno da sad je strupén, sprevrgli resnico, a vendar
niso kaj dosti zgrešili; povzročal gorjé ker je mrko.
Mož če nekje je prisegel, zvest da bo ženi narcísni,
mnenje mu v kŕh razdrobí, trpí pa družina nič kriva;
àli še huje, včasih zlo sadje storílo je težnjo
dveh ljubimcev po enem dekletu, da vname se borba,
ta ki tako se končá, da eden se v Stêrcus preséli;
mnogim prekletstvo je sad in res je, da smrt jim povzroča.
Takšen grozdni je stòrž zrasel pred vilo prsato.
Smeh je zelenih očí s spoštovanjem zrl na mogôto,
v tém malenkostnem zrnu skriva se moč neizmerna,
spomni ki njò, kodrolasko, na sladki dogodek davnine.
Misel dobila je krila, okolje izgine v meglici.

Mèjno območje držav je sililo jezo v vojake,
tí ki odšlí so mirít nesmiselne spore lokalne;
ravno zato so povábile vile Egêrije cvetne,
nove edhéldone sinje, poskusijo bòj da realni.
Hitro strasti ovené, se hitro razpletel zaplèt je,
toda brez žrtev ni šló, obe straní sta na zgubi.
Luč ugasníla je vili Támiën, sestri od Kármïss.
Vrača sprevòd se bojevni, jahála večina je v sedlih,
nekaj pa hodi jih peš, na sredi je voz leseneli.
Snâžni so biki goníli vprego po blatnem površju.
Vendar ne nosijo živeža niti sená, kot bi sícer,
pač pa teló Tamiéne; ugleda jo Kármïss mladostna.
Solza ji polni okó, razcveté po obrazu se kaplje,
rôka dotakne se lica, bled je izràz preminule.
Sivi sledil je pogrèb, položíli so truplo pod zemljo,
skrbno ovili ga v svilo mrtvaško, polili z mazivom.
V srcu párve še vile nagnetel se žolč je prevelik,
stekla je v gòzd temnogledi, sledijo ji bojne edhélte,
vèndar nje sled se zgubí, da predlaga Emánuël tole:
»Naša načeta je vest, pazíti bi morale bolje
nà neizkušeno, prvič v spopadu, ki ni je več z nami.«
Vrne Rahela rdečela misel obratno v odgovor:
»Vsaka vrstnica bojnà odgovarja za lastna dejanja,
res pa da grenka usoda bilà je Támiën vili,
mlajšo je sestro pustila s prehudim obupom na zemlji.
Čàs le zdravilo je tukaj, pustímo jo torej na miru.«
Mila Laniéla medtém držala je cvetje ob grobu,
naglo, nenadno zasveti v mislih luč ji razuma,
párvi Karmíssi razbrala namene je tèmne in mračne.
Vedno želela je iti nà prepovedano grudo,
tjà kămor hodijo dóne in túe, nikakor pa mlade.
Nôge zato oddrvé do gozdnate mèje božjastne.
Tù je klečala Karmíssa in vstópila hrabro v notranjost,
tjà v vrágov brlòg, v temačno domovje demonov,
tjà v območje duhòv, kjer trening končá se vilinkam.
Lana strmela je v vhòd, ni zmôgla slediti vrstnici,
topla ko roka jo prime; sledile so párvi edhélte.
Rdeča Rahéla bojevna privedla Karmísso je z brezna,
ena, edina, Emánuël, reče pa važno besedo:
»Níkdar več to se ne smé ponoviti ravnanje neumno,
nista še zreli, da mimo bi šli, staróst je vitalna!«
Misel od tu je skočíla Laniéli na točko pomembno,
reče ko prva enakih obraten rek kot pred leti:
»Gábriëlína, Laniéla, zdàj si pripravljena iti
tja v deželo duhov, v prepovedano zemljo, kotlino.
Zdaj si naréd spopasti z zablodo se svojih demonov.«
Stopi do čedne edhéldone, dá medaljon ji zlateni,
ta ki je ždel na verižici, spravi ga vila ob vrát si.
Noga nje našla je pót v gòzd, ki preveva ga senca,
tja do mèje božjastne, spí kjer kotlina demonov.
Tókrat bila Laonièl je večja, močnejša, starejša,
upa da iti si mimo svojstvénega vhoda temine.
Stèza je vrezana v skale, se drastično oži ji mera,
skozi da more le priti človek vitke postave.
V koncu je pot se odprla, ustavi ko zid kodrolaso.
Trnje čokato čepí na ramenih skale masivne,
líbidinózno vanjo se vjeda, a v sredi se ôdpre;
todkaj bil krožni je par, nad njìm so vtolčene črke.
»Vŕti koló,« je pisálo, »doklèr da sta krožca svobodna,
dòkler da dva sta kot eno, vstopi naj dvojec v višave.«
Vila uzrè dve kolesi, vstávljeni v mrzlo sta steno;
v vsako bilí pa iztolčeni trije še manjši so krožci.
Vendar pa, glèj, èn je le krog na vsakem kolesu
takšen, da možno prodreti s prsti je skozi praznino,
druga pa dva nósita križ, da zapira se prostor,
skozi da vidi se, kjé sameva ključavnic dvojica.
Vili je jasno takoj, kaj smisel je tèj zagonetki.
Levo koló naj zvrtí za eno enoto se v levo,
ali pa tudi, sevé, za dve enoti na desno;
desno koló naj zvrtí za eno enoto se v desno,
ali pa tudi, sevé, za dve enoti na levo;
ravno tako sta postavljena krožca odprte narave;
njiju ki smisel je tá – do ključavnic odpreti praznino,
smisel pa krožcev je s križem zapirati prostor pomembni.
Spodaj pod dvojcem kolés kvadrati so zrisani štirje,
v levem je zgoraj samevala pika, ena edina,
v levem spodaj in v desnem spodaj pik je dvojica,
desni pa zgoraj je prazen; ob strani sta vzvoda štrleča.
Stisnila vila je gumb ob dveh vodoravnih dvojícah,
vsako koló je zató obrnílo na poti se v desno
ravno za dvojno enoto, uvidi Laniéla esenco.
Levi je krožec praznine odpiral h ključavnici prostor
desni pa ravno za ena je preko od končnega mesta.
Gábriëlína strmí tuhtajoče in vidi, da zmeraj
vse se vrtí le na desno, zdaj jasna rešitev je končna.
Znova pogrezne se vzvòd ob dveh vodoravnih dvojícah,
desni je krožec praznine prispel do ključavnice krožne,
levemu manjka pa èn še obrat do končnega mesta.
Tókrat pogrezne vilinka valj ob kvadratih dvojiških,
prvi ki nosi eno le piko, a drugi nobene;
ravno zato je koló na desni ostalo pri miru,
levo pa ravno za eno enoto premakne osovje;
prazna da krožca obá odpirata pot do ključavnic.
Slastne oči so zelene padle na krožni obesek,
ta ki visí ji na vratu, sname verižico vila,
krožni pa dá medaljón v ključavnice krogelne jedro.
Nekaj pa vendar ne gré v račun Laonièl bistroumni,
s čim naj zapolni še drugo praznino, k prvi zrcalno?
Senca premakne se temna, obrne poglèd kodrolasa,
ôna bila je, Daniéla, in rekla besede igrivo:
»Gábriëlína, brhkà Gabriélina hčí, Laoniéla,
réšila krožno enígmo si Erosa, vodi ki vile
tja do svojih demonov,« in stopi h kompleksu kolesij.
Prime svòj medaljon, zadaj simbol je mamljivi,
dve vodoravni šestici ležita ravno obratno,
tàm kjer prve je trebuh, vrát se druge bohôti,
tàm kjer druge je trebuh, vrát se prve bohôti.
Takšen emblém medaljonu leží na hrbtu zlaténem;
vstavi Daniéla ga tjà, kjer prazna je druga zareza.
Tèžek se kamen premakne na levo in desno od srede,
vili da prideta mimo, nató pa prehòd spet zaprè se.
Lániël gleda prelést rožnáte kotline sijoče,
čudi se bujnemu cvetju, čudi bleščečemu soncu,
čudi zelenju, čudi jezéru in skálnatem’ hrbtu.
Vsà je kotlina popolna, pretánjena, vsà prominéntna,
zadaj pa trpko obdana s temnim kolápsom kamenja,
zunaj da srepa je krájna, znotraj pa raj je na zemlji.
Bôse nogé radosté dražeče se trave zelene,
v krôšnjah je veter čepél, dopolnjuje popolnost jim lábrum,
majhen vodni dotòk, ki krade iz skale se trde;
vendar ponikne naposled v grudáti Górgone hčerki.
V édnu vilinskem povzela je rek Laoniela prsata:
»Smela vrstnica Daniéla, kakšen demón bi le neki
bival v raju sijočem, takšno mišljenje je votlo.«
Ona pa nese rokó, črnolaska, do brajdinih štorov,
ti so nósili moč, odseva ki v sadežih jeka.
Z ust pridrvijo v izdihu glagoli čutne narave.
»Smrtni Dalárije gròzd,« zavzdihne Laniéla v afektu.
Toda krasôtna Daniela pomiri razgreto elfíno:
»Nìč se ne bój edhëldóna, božanskega étosa grozdje
vzelo ne bó ti življenja, ne biva mu strup v oseménju.
Sédiva hrastu v naročje, da rečem ti nèizrečêno.«
Hlad ju je sence objél pred žgočim soncem pomladnim.
»Eccë,« je rekla Daniela, »vidiš drevó na sredini,
tisto, ki polno je cvetja, tó je árbor ekscesov.
Nosi tri vrste ròž: béle in rdeče ter črno,
eno od teh si pripní v lasé, zaužiješ ko grozdje.
Slednje storilo bo tó, poletí da v nebesa libído,
dolgo ne boš se upirala slasti, pohoti, ljubezni.
Ta afrodíziak močni zmešal razum ti bo umni,
ravno zató pripní eno od rož med lasé si:
prva je bela; z njò govoriš, želiš da ljubezen;
druga je rdeča; z njò govoriš, želiš da si cóitus;
tretja pa roža je črna in z njò govoriš nam naslednje,
divjo da pròmiskuitéto želiš, rapídno, ječečo,
dà te tretiram kot stvar; ne žêli si rože temačne.«
Sladka Daniela odpnè si oklèp in odpravi se v lábrum,
vso odvrže obleko, razgali golôto svileno.
Sonce ji pôje po koži, postavo objema ji veter,
gangliji dà patogénično plešejo v nektarju droge;
to je čutíla vilinka, ko zmoči se v vôdi kristalni.
Isto storí Laonièl, da ji splava v naročje Daniéla.
Slednja ji z milo rokó izpira nesnažnost s kotičkov,
vmes pa igrá se z lasmí, radostí se Laniela vilinka.
Skrbno nanese na veke škrlatno-vijolično barvo,
ugrizne se v ustnice, krí pa natrè na ustne ljubimke.
Dolge uhane pripnè ji na uhlje špicljato mamljive,
milo Lanièl da objema lepôta v kvántumu višjem,
vsà je zavita v prelést; se storilo Daniéli je isto.
Vzpneta se vili z vodé, lesketá gôla se koža,
sije v božanski mokrôti, hlepí po žarkov toplôti.
Zadnji objél je elfíni dišèč izvleček rastlinski,
spleta da v nos se parfúm in neti neštete radósti.
Stopi Daniela po trati, približa se sadeža sili;
svètli so nohti nje prstov počasi spolzeli na grozdje,
k Lani obrne poglèd in v usta ji nêse sladilo.
Zlò osemenje zdrví poredni vilinki v želodec,
misel zasenči z meglò, ponoreli so ljubki hormoni.
Isto se tudi storilo Danieli je, vdrè da bolezen
v njuno divje srcé, ki začelo je godbo hitrejšo.
Slednjič našla sta pot cvetôva beline ljubeče
tja do dvójice glav, zavila v lasé se kodráve.
Sedli sta divi prva se v drugo, postali sta eno;
grešni demoni napadli njuni so duši razumni.
Gleda Daniela Lanielo in nese ustnice rdeče
tja do njenega lica, nato pa oblizne ji jezik.
Vilo napolni rdečica, čutíla je strašno hotênje,
slà se poraja ji v mislih, zbada nabòr jo emocij.


poslano v temi :: Vilinski spev v heksametrih-1