Prijavi se! Prijavi se!
Čveka forum

Profesor fizike

breskvica :: 24.11.2007 ob 21:03
Katja se je veselila, da bo spet obiskala svoje rojstno mesto. Že zelo dolgo ni bila tam. Po poroki se je preselila na deželo, kjer sta z možem praktično sredi narave vzgajala svoja otroka. Leta so jim minevala v slogi, zadovoljni so bili s svojim življenjem.

Mož je ta teden šel z otroci na morje, ona pa ni mogla dobiti dopusta zaradi obveznega izobraževanja. Malo jih je pogrešala, a je bila vseeno prijetno vznemirjena, da bo imela nekaj dni res samo zase. Predavanja so bila v dopoldanskem času, popoldneve pa je vsak preživljal po svoje.
Poklicala je bivšo sošolko in en dan sta se domenili, da se dobita, malo pohajkujeta po mestu in obujata spomine. Kako lepo se je bilo v mislih vrniti v tisti čas, ko je bilo življenje tako zelo zabavno, ko je bila šola njuna največja skrb in ko sta bili brez vsakih obveznosti…A tega sta se takrat prav malo zavedali in si predstavljali, koliko dela in skrbi imata.
Veliko sta se smejali ob spominih na svoje dogodivščine.
Pot ju je zanesla mimo njune nekdanje gimnazije. Ta ogromna stara stavba se zdaj ni več zdela čisto nič zastrašujoča. Spogledali sta se in se nasmehnili. Brez besed sta stopili skozi velika, težka vrata in se napotili gor po stopnicah. Vse je bilo precej tiho in prazno in njuni koraki so odmevali v velikih halah pred učilnicami. Sem ter tja sta srečali kakega šolarja, ki ju je začudeno ošinil s pogledom, češ, kaj pa ti stari babnici delata tu.
Stari babnici, ja. Pa sta jih šteli le nekaj čez 30. Ampak ko si najstnik, se ti itak vsi odrasli zdijo strašno stari.
Malo sta postali pred zbornico in si ogledali razporede na oglasni deski. Bilo je veliko priimkov novih profesorjev, ki jih nista poznali. A nekaj je bilo še vedno znanih.

Iz zamišljenosti so ju iztrgali glasni koraki in iz temnega hodnika se je prikazal njun nekdanji profesor fizike. Visok, zadržan, s precej debelimi očali in belo haljo, ki jo je vedno nosil na predavanjih in izza katere so mu kot takrat pod vratom štrlele temne dlake. Prav tak je bil, kot nekoč, kot bi se čas ustavil. Res ni bil lep, a na njegove ure je imela prijetne spomine, saj je predaval zelo zavzeto in uro vedno popestril s številnimi znanstvenimi poskusi. Trudil se je, da bi učencem približal fiziko na zanimiv način in to mu je prav simpatično uspevalo.
Katji so se usta kar sama raztegnila v nasmeh in opazovala ga je s tihim pričakovanjem, ali ju bo spoznal ali ne. Skoraj je šel že mimo in jima samo pokimal v pozdrav, ko se mu je korak vendarle upočasnil. Ustavil se je tik ob njiju in, ker sta še kar zrli vanj, negotovo vprašal, če se poznajo. Potem se mu je pogled ustavil na Katji in oči so se mu razširile. Nehote je stopil korak nazaj in zajel sapo. »Katja!« je izdavil, »….in Tina, seveda….v tretji klopi sta sedeli!« je dodal po kratkem premoru.
Nasmejali sta se in izmenjali so nekaj vljudnih stavkov. Povabili sta ga na kavico, da kakšno rečejo po petnajstih letih.
»Žal danes nimam časa, ampak res hvala za povabilo!« je rekel. »Ampak, če bosta te dni še kaj hodili mimo, me pa le obiščita, vsako popoldne sem kar dolgo v svojem kabinetu…še vesta, kje je?«
Ko so se že poslovili, je pohitel za njima in Katjo narahlo prijel za roko. »Ne boš verjela, ampak imam nekaj tvojega in to bi ti prav z veseljem vrnil, če se boš kaj oglasila.«

»Kaj pa je bilo to?« je Tina začudeno pobarala Katjo, ko sta že stopili iz stavbe. »Si videla njegovo reakcijo, ko te je zagledal – saj mu je kar sapo zaprlo! Čakaj malo, a ni bil on takrat nekaj zaljubljen vate….?«

»Haha, ne bi rekla ravno zaljubljen, ampak vedno se mi je zdelo, da sem mu malo všeč, nisem pa bila prepričana. Saj mi je kar malo laskalo, samo jaz sploh nisem gledala nanj na tak način, meni je bil pač en simpatičen in malo hecen profesor, drugega nič.«

S Tino sta si privoščili še pozno kosilo in dolgo klepetali. Na koncu sta se vendarle morali posloviti in Katja se je odpravila nazaj do hotela, v katerem so bili nastanjeni sodelavci za čas predavanj.
Kot vsak večer, ko sta bila narazen, sta se tudi tokrat slišala z možem po telefonu. Navdušeno mu je razlagala o vseh zanimivih stvareh, ki so se ji ta dan zgodile, on pa je poročal, kako se imajo z otroci. Poslala sta si poljubček prek telefona, stuširala se je in se ulegla v posteljo.
A spanec kar ni hotel priti in razmišljala je o vsem mogočem. V misli se ji je prikradel profesor fizike. Premišljala je o svojih najstniških letih v šoli in pred oči so ji priplavali razni spomini, ki so dolgo počivali nekje v ozadju njene zavesti. Drobni, kratki dogodki, ki so jo napeljevali na misel, da mu je bila takrat najbrž res všeč. Način, kako ji je razlagal določeno podrobnost malo bolj zavzeto kot ostalim dijakom. Kako sta se včasih spogledala čez učilnico in se nasmehnila drug drugemu. Kako ji je podaril nek košček iz fizikalnega poskusa, nad katerim je bila navdušena, ostale pa ni zanimal preveč. Kako ga je sem ter tja med uro zalotila, da jo opazuje, a je hitro umaknil pogled, ko ga je pogledala v oči….
In potem se je spomnila, kako jo je na nekem šolskem izletu, ko so se vračali iz hribov, večkrat zapovrstjo slikal. Hodil je pred njo in se na hitro obrnil ter jo škljocnil, še preden je uspela zaklicat, naj je ne slika. Pa se je le zasmejal in odvrnil, »Saj ne bom….več.«
Pa jo je vseeno še enkrat kasneje. No, saj mogoče je nameraval slikat celoten razred, ki se je spuščal v dolino, a prijetneje je bilo misliti, da si želi imeti njeno fotografijo.

Naslednji dan se je po predavanju odločila, da se vrne v svojo staro šolo. Predvsem zato, ker jo je zanimalo, kaj neki ji želi vrniti po toliko letih, pa tudi, da vidi, kako se bo sploh obnašal do nje.
Njegov kabinet je hitro našla. Ugotovila je, da kot dijakinja pravzaprav nikoli ni stopila vanj. Narahlo je potrkala na vrata in iz notranjosti zaslišala zamišljen »Naprej!«
Odprla je in obstala med vrati. Dvignil je pogled iznad svojih papirjev in na obrazu se mu je zarisala nejevera. »Katja….« je rekel čisto potiho. »Oprosti, presenetila si me, nisem si mislil, da boš res prišla…« Bil je tako simpatično zmeden.
»Upam, da ni kaj narobe...« je dejala.
»Joj, kje pa, sploh ne, no! Vesel sem, samo presenečen. Ali si…sama?«
»Sama, ja, danes se s Tino nisva dobili.«
Sprostil se je in nasmehnil in prav opazila je, kako je začutil olajšanje. »Počakaj samo trenutek,« je še dodal.
Slekel je svojo haljo, izbrskal neko ovojnico iz predala in jo na hitro vtaknil v žep suknjiča. Skočil je nekam za omaro in nekaj brskal, vrnil pa se je brez svojih očal. Najbrž si je not vtaknil leče, je pomislila in ugotovila, da tak izgleda precej bolje in dosti manj resno.
»Pojdiva raje ven, na zrak, tu itak ni kaj videti, samo razmetana miza.«

Odšla sta do bližnjega lokalčka in naročila kavo. Zanimalo ga je, kaj je počela vsa leta po šoli in razlagala mu je o svojem študiju, selitvi, službi, možu in otrocih. Zavzeto jo je poslušal in zapletla sta se v pogovor o gimnaziji in šolskih letih. On je bil ločen in je živel samsko življenje, posvečal pa se je predvsem šoli in fiziki. Klepetala sta sproščeno kot stara znanca in ko mu je rekla profesor, se je delal, da jo grdo gleda in dejal, naj ga vendar tika. »Andrej mi reci, saj nisi več moja učenka.«

Potem se je spomnil, kaj ima zanjo in potisnil ovojnico pred njo. Odprla jo je in notri so bile fotografije. Tiste iz izleta v hribe.
»Slike z Vršiča!« je vzkliknila.
»Spomnila si se,« je bil vesel.
»Seveda se, lep izlet je bil. In spomnim se, da sem ti rekla, da me ne slikaj, pa si me vseeno,« se je nasmejala.
A fotografij je bilo precej več, kot je pričakovala. Tri so bile od blizu, za te se je spomnila, kdaj jo je slikal, kar nekaj pa jih je bilo malo bolj motnih, očitno slikanih bolj od daleč in povečanih. Pregledovala jih je in ni vedela, kako naj odreagira. Prav očitno je bilo, da jo je slikal skrivaj in kasneje dal njeno podobo izrezati in povečati.
»Zelo dobro so ohranjene, kot nove,« je rekla.
»O, saj so nove, včeraj sem izbrskal negative in jih dal še enkrat razvit – za vsak slučaj. Stare bi pa obdržal, če nimaš nič proti…«
Ničesar ni rekla in postalo ji je malo nerodno. Kaj pa naj mu reče?
»Ti niso všeč?« jo je vprašal. Ni mu odgovorila.
»Zakaj si mi jih pokazal?« je raje rekla, čeprav je nekako slutila odgovor. Ni pa pričakovala, da bo tako direkten.
Zajel je sapo.
»Všeč si mi bila, Katja, zares všeč. In zdaj ko si tu, vem, da si mi še vedno. Vsa potlačena čustva so mi privrela spet na plano, ko sem te včeraj zagledal stati tam s tvojo kolegico. Mislil sem, da se je čas ustavil in zavrtel nazaj. Nisem mogel verjet, da te vidim. Nimaš pojma, nikoli nisi vedela, kako močna čustva gojim do tebe. Ves čas sem samo upal, da mi boš naklonila kak trenutek svojega časa, in bal sem se, da se ti bom zdel vsiljiv. Vedno si bila prijazna z mano in vedel sem, da niti pod razno ne čutiš, kar sem čutil jaz. Koliko samotnih ur mi je minevalo ob mislih nate, koliko sem fantaziral, da sva skupaj, srečna,…kot kak najstnik…«
Plaz besed, ki je vrel iz njega, se je zaustavil, sklonil je glavo in videla je, da mu gre skoraj na jok. A zbral se je in nadaljeval, očitno je sklenil spraviti to iz sebe enkrat za vselej.
»Poglej me, le kaj si misliš o meni…nisem hotel, da me vidiš tako…zlomljenega. Ampak želim si, da veš, česar ti takrat nisem nikoli mogel povedat, ker ne bi razumela ali pa bi me celo kam prijavila…saj si bila še mladoletna. Kolikokrat sem sanjal o tebi, o tvojih dotikih, o tvojem telesu...predstavljal sem si, da sem te zapeljal in da si se zaljubila vame…da sva se držala za roke, poljubljala, ljubila…bila srečen par. Vsa leta tvojega šolanja si me spremljala v mislih! In kako čudoviti, pa vseeno mučni so mi bili trenutki, ko si se slučajno znašla tik ob meni, pa se te nisem smel dotakniti. Kako sem si takrat želel, da bi po neki čarovniji izginil cel razred in bi ostala sama z mano, da bi te objel in stisnil k sebi, ti zašepetal na uho, kaj čutim do tebe.
Ampak vedel sem, da mi to ni dano in mi nikoli ne bo. In čeprav šele po petnajstih letih, hočem, da zdaj izveš vse to. Misli si zdaj o meni, kar hočeš, ampak kar sem ti povedal je resnica. In ja, slikal sem te, tudi na skrivaj na tistem izletu in slike nalepil nad svojo posteljo. Tako si bila vsaj malo ob meni.
Ko si končala šolo in odšla, sem bil prazen, brez volje. Kar nekaj časa sem rabil, da sem se sprijaznil, da te ne bom več videl. Potem sem te le izrinil iz misli, spoznal prijetno žensko in se poročil. Imava krasno hčerko, a nama nekako ni šlo. Po nekaj letih sva se ločila in zaživela vsak zase. Ampak nisem razmišljal o tebi, vse do trenutka, ko sem te včeraj zagledal tam pred zbornico. Takrat se je vse vrnilo, vsa čustva, vse fantazije. Sploh se nisem zavedal vsa ta leta, da si zame edina ženska na svetu. Izbrskal sem tvoje fotografije na podstrešju in buljil vanje kot zaljubljen šolar. To noč sploh nisem spal, samo o tem sem premišljeval, če te bom še kdaj videl. «

Katja je bila čisto brez besed. Česa takega niti v sanjah ni pričakovala. Njegova izpoved je naredila globok vtis nanjo, čutila se je zelo polaskano, a ni vedela, kaj naj mu sploh reče.
»Veš, zdelo se mi je v šoli, da sem ti malo všeč, a to, kar zdaj govoriš, me je čisto presunilo. Res je, bil si zame samo profesor, drugače me nisi zanimal. Pa saj takrat me tudi fantje moje starosti niso kaj dosti zanimali, premlada sem še bila. Ne vem, kaj bi bilo, če bi se mi takrat zaupal, najbrž bi me precej zmedel. Mogoče je res bolje tako, kot je bilo. Te ljubezni pač ni moglo biti.«
Kar čudila se je lastnim besedam. Ni ga hotela prizadeti, a če je bil on iskren z njo, pač ni mogla drugače.
»Zelo si mi polaskal in hvaležna sem ti, da si se mi zaupal. Samo kot veš, sem poročena, imam otroke in sem srečna. In nisem oseba, ki bi varala, tega nisem storila nikoli v življenju. Mogoče se ti zdim kruta, da ti takole govorim, ampak nočem ti zbujati lažnih upov. Vseeno pa mi je prijetno s tabo in na nek način sem prav vesela, da sva se srečala. Samo bojim se, da sem te zdaj prizadela.«
»Saj drugačnega odgovora sploh nisem pričakoval, ne sekiraj se, prosim. Hotel sem samo, da veš, zdaj pa naredi s tem, kar hočeš.«

Poklical je natakarico in plačal račun. Očitno se je njuno srečanje nagibalo h koncu. Vstala sta in se molče počasi odpravila proti cesti. Katji je po glavi švigalo milijon misli. Ne doživiš vsak dan take izpovedi.
Nevede sta prišla spet do vhoda v gimnazijo.
»Bi hotela še enkrat videt staro učilnico?« jo je vprašal z upanjem v glasu.
Oklevala je. Kaj naj stori? Naj sprejme povabilo ali ga zavrne? Kakšne načrte neki goji? Bi ji res rad samo pokazal učilnico? Bi rad še nekako podaljšal trenutke z njo? Jo hoče zgolj spravit na samo? In če ja, kaj bo potem storil?
Sklenila je, da je najbrž še vedno isti, pošten človek in če bo kaj poskušal, pa ga bo zavrnila, bo odnehal. Potrudila si je nadeti kar se da sproščen izraz in privolila. Res si je zaželela še enkrat stopiti v prostor, kjer je preživela toliko prijetnih ur s svojimi sošolci.

Stopila sta v drugo nadstropje. Šola je bila prazna, pouka je bilo že zdavnaj konec. Iz kabineta je vzel ključe in odklenil fizikalno učilnico. Skoraj vse je bilo po starem. Zguljene klopi, profesorjeva miza, za njo pult za eksperimente z nekaj aparati. Na koncu učilnice stare omare z vsemi možnimi pripomočki za pouk fizike. Počasi se je zavrtela in si vse ogledala. Ta prostor ji je vzbudil spomine, še celo dišal je tako kot pred leti in počutila se je skoraj, kot da je spet šolarka, mlada in naivna, a željna znanja.
Stal je ob pultu in nepremično zrl vanjo. Smehljal se je, bil je videti popolnoma sproščen v svojem okolju. Nasmehnila se mu je nazaj.
»Najbrž bo čas, da odideš,« je dejal.
»Najbrž res,« je rekla. »Lepo sem se imela.«

Šla je mimo njega, ko je naenkrat začutila njegovo toplo dlan v svoji. Nežno jo je potegnil malo bliže k sebi in ji zrl v oči.
Ojoj, kaj pa zdaj? Naj se umakne, naj razbije to idilo preteklih ur in se odločno poslovi?
Stala sta tam kot kipa in Katji je postajalo nelagodno. On jo je pa kar gledal in na njegovem obrazu se je nekaj spremenilo. Spet je dobil tisti odločen izraz, vedela je, da je pravkar nekaj trdno sklenil.
»Naj bom preklet, če po petnajstih letih čakanja ne bom vsaj poskusil. Misli si o meni, kar hočeš, lahko me klofneš, lahko odideš v jezi, lahko me zasovražiš, ampak nekaj te moram prosit.«

Gledala ga je in samo čakala.

»Te lahko poljubim za slovo? Si lahko moja samo za nekaj sekund?«

Naenkrat ji je postalo neverjetno toplo pri srcu. Tako milo jo je gledal, toliko upanja vložil v svojo prošnjo. Lahko bi ji bil oče. Pa vendar. Komaj se je zavedala, kaj počne, ko je kot v transu dvignila roko in ga pobožala po licu. Zaprl je oči in zadrhtel. Pa naj bo, je pomislila. Poklonila mu bo poljub in odšla. Bo vsaj imel en lep spomin na ta dan.
Čisto počasi se mu je približala in njune ustnice so se nežno dotaknile. Čutila je, kako se je mu je napelo telo, kako globoko je zadihal. Kako močni občutki ga morajo prav zdaj prevevati! Misel na to jo je čisto prevzela. Ta hip ima neverjetno moč, da mu naredi, kar hoče. Bil je kot lutka v njenih rokah, ves predan. To se ji ni še nikoli zgodilo.
Bil je dolg in nežen poljub in lahko bi se zdaj odmaknila, a se ni. Drugo roko je položila na njegove prsi. Hotela je čutiti, kako mu bije srce zaradi nje, hotela je vedeti, kaj doživlja. Pod dlanjo je čutila pravo butanje. Poljubila ga je še močneje in zagrebel je roke v njen hrbet.
»Kaj mi delaš, Katja, joj kaj mi delaš…« je vzdihoval. Spremenil se je v pravo zverino, jo strastno poljubljal in grabil po njej z rokami. Pustila mu je. Globoko je sopel in to ji je bilo všeč. Pasalo ji je, da je ves divji zaradi nje, samo zaradi nje.
Porinil jo je nazaj, da se je naslonila na pult in se pritisnil obnjo. Začutila je trdo izboklino v njegovih hlačah. Za hip se je zavedela, kaj pravzaprav počne, da to ni prav, a obenem je presenečena ugotovila, da jo njegovi dotiki vzburjajo. Pravzaprav zelo vzburjajo, postajala je mokra. Bila sta čisto zlepljena skupaj, njuna jezika sta se prepletala, močno ji je gnetel prsi in se strastno drgnil ob njo. Začutila je mravljince v trebuhu in ščemenje v svojem mednožju. Začela mu je odpenjati gumbe na srajci. Hotela je videti njegove poraščene prsi, hotela je izvedeti, kaj se je vsa ta leta skrivalo pod tisto belo haljo. Tudi on ji je mojstrsko hitro slekel bluzo. Za hip sta prenehala in samo zrla drug v drugega in se nato spet začela poljubljati. Nič več ni bil neroden profesor iz njene mladosti, bil je seksi pohoten moški, ki jo bo vsak hip poseksal tako, da bo kričala.
Strašno si ga je želela čutiti v sebi. Prijela je za njegovo roko in si jo potisnila pod krilce. Njegovi prsti so odmaknili tangice in poiskali njeno razgreto muco, od katere je že kar teklo. Zarinil jih je vanjo in butal, kot da je to zadnje, kar bo storil v življenju. Katji se je kar medlilo pred očmi, odpela mu je hlače in potegnila njegovega korenjaka na plano. Močno mu ga je drgnila, tako sta hitela, kot da imata le minuto časa.
Naenkrat je potegnil njene tangice dol in se še sam slekel do konca. Prijel jo je za boke in jo posadil na pult. Presenečena je bila nad njegovo močjo, prestavil jo je kot peresce. Čisto se mu je predajala, všeč ji je bilo, da je prevzel pobudo. Porinil je tiča vanjo in ni se mogla zadržati, da ji ne bi ušel kratek krik. Pa kaj potem, šola je prazna, pa tudi če ni, brigalo jo je za vse ta hip. Držal jo je za boke in nabijal na vso moč. Noro je bila vzburjena, naglas je stokala in to ga je samo še bolj podžigalo. Zdelo seji je, da česa tako divjega ni še nikoli doživela. Grebla je po njegovih kosmatih prsih in mu grizla vrat, močno. Pustil ji je. Poznalo se bo naslednji dan, pa kaj potem. Vseeno mu je bilo, doživljal je svoje sanje, svojo najglobljo fantazijo. Katja je bil tik pred koncem, vrgla je glavo nazaj in se prepustila valovom orgazma, da so jo preplavljali. Kričala je in iz sebe spuščala vso energijo, ki se je nakopičila v njej.
On še ni bil tako daleč, a hotela je, da mu pride močno kot njej. Porinila mu je prst v ritno luknjo in skoraj zavpil je od močnih občutkov. Divje je butal vanjo, prihajalo mu je v glasnih vzdihih. Postal je ves mehak naenkrat, kar lezel je skupaj. Toliko čustev in občutkov ga je preplavljalo ta hip, da jim ni več sledil.
Katja si je navlekla tangice in oblekla bluzo. Še enkrat se mu je približala, ga narahlo poljubila in mu v uho zašepetala, »Adijo, Andrej.«
Odkorakala je iz učilnice in iz njegovega življenja. Pustila ga je tam, naslonjenega na pult, golega, sopečega, v šoku. Ni se še zavedal, kaj se mu je sploh zgodilo.

Korakala je proti svojemu hotelu, samozavestno, z dvignjeno glavo. Dobro se je počutila. Iz torbice je izvlekla fotografije in jih vrgla v bližnji smetnjak. To poglavje njenega življenja je zaključeno. Nasmehnila se je ob misli, da je nekomu podarila nekaj najlepšega v njegovem življenju in se ob tem še dobro imela.
Vedela je, da bo še dolgo mislil nanjo in na ta dan. Zbujal se bo v spanju in klical njeno ime. Mogoče bo rabil dolgo časa, da jo bo prebolel. Vedela je tudi, da je ne bo nikoli poiskal ali skušal kako navezati stik z njo. Nikoli več se ne bosta videla. A imel bo spomin na čudovito darilo, ki mu ga je dala, na nekaj trenutkov, ko je bila samo njegova.

Nocoj, ko jo bo poklical, pa možu prvič v življenju ne bo povedala vsega, kar se ji je danes zgodilo. Jutri se tako ali tako vrne domov, k svoji družini in svojem lepem življenju. Pozabila bo na ta dogodek in spet živela po ustaljenem redu. Moža bo ljubila še naprej in morda še bolj. In spet bo vse po starem.
xmala :: 19.02.2009 ob 20:31
ŠEVEDNO NEZNAM ZAK TAKO DOLGE ZGODBE IŠEŠ!!!!!!! > > > > >
StiNkyBuLlShit :: 09.05.2010 ob 16:23
Ful dobra zgodbica
Sam ni nikjer omenjeno kolko je on (profesor) star
rambo 123 :: 30.05.2010 ob 21:16
od kje ti take ideje???huda zgodbica